Avtor: Matej Krivec

Fakulteta: Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko

Kraj: Edinburgh, Škotska, Združeno Kraljestvo

Izkušnja: Solo backpacking potovanje

Obdobje: 11. 2. – 16. 3. 2024

Cel marec, ko sem imel odklop od faksa in dela, me je moj raziskovalni duh gnal nekam daleč v tujino, in tako se je zasnovala ideja o potovanju v Edinburg na Škotsko. Sprva je bila ta ideja ekipna in tudi finančno zelo privlačna a ko se je datum bližal našemu odhodu, so vsi zapored kot domine popadali na odločitev, da se tega izleta zaradi obveznosti ali drugih dejavnosti ne bodo mogli udeležiti. Zadnje par dni pred izletom sem tako sam imel rezervirano letalsko karto za Edinburg iz Dunajskega letališča, brez ideje kako bom sploh prišel na Dunaj in kje bom prebival v mojem času na Škotskem. Imel sem tudi pomisleke, da bi odpovedal tako kot vsi drugi, saj še nisem šel na solo potovanje tako daleč ali pa sploh šel na tako dolgo vozno turnejo z mojim preperelim avtom, a sem vedel, da če se zdaj ne podam v to neznano nelagodje, si tega še dolgo časa ne bom oprostil.

Tako se je moje potovanje začelo v ponedeljek nekje okoli druge ure zjutraj, ko sem se podal na pot proti Dunaju. Pot sem presenetljivo prepotoval brez težav in tudi brez kakršnih koli komplikacij prispel na letališče in se vkrcal na letalo. To je bilo tretjič v življenu, da sem šel na letalo, tako da sem se na letališču počutil kar zgubljen ampak tudi navdušen nad tem, v kaj se sploh podajam. V mrzlejši Edinburg sem prispel okoli osme ure zjutraj in takoj z avtobusom odpotoval v center mesta. Tam sem skoraj cel osrednejši del prehodil že kar v prvem dnevu, saj sem imel časa do dveh popoldne, da se lahko čekiram v poceni party hostel, ki sem ga rezerviral na spletu. Čisto izmučen sem ob dveh prišel tja, spoznal moje cimre in gladko zaspal kot dojenček. Za večer nisem imel nobenega plana, ampak so me na novo spoznani ljudje, za katere še nisem mogel reči, da so moji prijatelji, kot veter odpihnili v spodnji prostor na skupno druženje. Tam me je na mojo srečo moj sostanovalec John iz spodnjega pograda nekako zastonj prijavil in uvrstil na seznam “Pub crawl-a”, organiziranega pod okvirjem hostla. Tisto noč sem spoznal ljudi in popotnike iz vseh koncev Evrope in drugih oddaljenih krajev. Vsi so bili zelo karizmatični in prijazni, tako da dobre volje ni manjkalo.

 

Drugi dan sem se pozno zjutraj podal na raziskovanje okolice Edinburga, kjer se mi je dosti lokacij zdelo nenavadno znanih, kot da sem že v preteklosti tam kdaj bil. Ta občutek sem

verjetno dobil zaradi tega, ker so na mnogih lokacijah v Edinburgu bili posneti zelo znani filmi, od katerih mi je v spominu najbolj ostal “Trainspotting”.

 

 

 

Naslednji dan sem se z avtobusom pod organiziranim vodenim ogledom odpravil proti zloglasnemu jezeru Loch Ness, kjer naj bi prebivala grozna pošast. Prvih nekaj jutranjih ur sem zelo trdno prespal na avtobusu, saj je bilo prejšnjo noč večerno dogajanje v hostlu spet zelo pestro. Po nekje dveh urah spanja nisem več mogel zadremati, verjetno najbolj zaradi našega vodiča “Dougieja”, ki je eden najbolj zgovornih ljudi, ki sem jih kadarkoli spoznal, čeprav ga presenetljivo zaradi njegovega debelega škotskega naglasa velikokrat nisem ravno razumel. Ko sem prispel na Loch Ness, sem se po njem podal na vožnjo s čolnom kjer sem izvedel veliko legend in zgodbic o nenavadnih pripetljajih na tem jezeru. Jezero je bilo zelo zanimivo, saj je bilo čisto črne barve in ni oddajalo nobenih znakov življenja, da bi kaj sploh lahko živelo notri, lahko bi rekli, da je bilo sumljivo mirno. Čeprav je bilo nadvse prelepo, se notri poleti ne bi šel kopati niti za nagrado.

Naslednji dan je bil nadvse bolj miren. Večino dneva sem preživel v hostlu in se družil z cimri, ki pa so se kar redno menjavali, saj jih je večina tam bila le eno noč ali dve. Zvečer sem se spet udeležil še enega pub crawla.

 

 

 

Zadnji dan sem se moral že ob desetih odjaviti iz hostla, kjer sem nato v skupnem prostoru prebil še nekaj naslednjih ur, dokler me John ni povabil v njegova domača področja v Edinburgu, kjer sem prebil preostanek dneva dokler, nisem šel na letališče.

Poslovitve od novih prijateljev, s katerimi sem stkal nove vezi, so bile težke, saj obstaja nesigurnost, kdaj nas bo življenje spet združilo. Potovanje nazaj na Dunaj je bilo brez težav, a na koncu pred začetkom poti nazaj za Slovenijo se mi je vse zalomilo, saj se moj avto ni hotel prižgati. Imel je prazen akumulator, zato sem najbližjega človeka, ki je kot iz neba poslan ob enih zjutraj tudi tam bil na parkirišču, dobil pomoč in nama je uspelo usposobiti avto. Nazaj v Slovenijo sem prispel okoli štirih zjutraj in takoj šel spati, kjer pa lahko rečem, da se zaključi moje potovanje.

Tega potovanja nikoli ne bom pozabil, saj sem videl, da ni nič tako groznega iti solo potovati. Zaradi te dobre izkušnje in novih ljudi, ki sem jih spoznal, komaj čakam, da se v prihodnosti znova odpravim na takšne avanture.