Avtor: Eva Šubic

Fakulteta: Medicinska fakulteta

Kraj: Mallorca

»Koliko časa še?« je preverila Sara. »Pet minut,« ji prešerno odvrnem, čeprav jih Google maps v moji dlani že lep čas trmasto prerokuje sedem. Po tiho upam, da bo naselbina iz bronaste dobe, ki se ji bližava preko osamljenih vasic Mallorce, na cilju vendarle omehčala Sarino srce. Pod najinimi japankami škripa pesek makadama, med tem ko španska vročina počasi pojenja. Šest minut, spremeni Google maps svojo stavo.

»In kaj boš tukaj videla?« cinično vpraša Sara. V daljavi se je začel izrisovati ne preveč obetaven prizor, zapuščen dovoz in obris kamnitega zidu. »Bližava se eni najstarejših naselbin Evrope, iz 6. stoletja pr. n. št., Ses Païsses,« zrecitiram stavek, ki me je osebno prepričal v obisk. Vedela sem, da bi Sara potrebovala kakšnega več. Ali dva. Ali tri. Ali pa prepričljiv mohito po ogledu.

Pospešim korak in iz sušnega grmičevja se vedno bolj jasno izrisuje kamnito obzidje. Do vhoda prispem prva. Na moje grenko spoznanje so bila obrabljena lesena vrata zaklenjena. Saro sem po napornem dnevu vožnje renta cara, muzejih in študentskem pomankanju kalorij, prignala do (očitno) zaprtega muzeja na prostem, kar Sara seveda pospremi z glasnim negodovanjem. V upanju na kakšno špranjo za vsaj kakšen vpogled, naredim par korakov ob obzidju. Zadovoljna opazim, da nekaj metrov od vhoda leži večja skala, na katero bi se dalo splezati in se z nje povzpeti na obzidje. »Greva nazaj?« zaslišim za svojim hrbtom.

»Pravzaprav sem našla vhod, ki obratuje tudi v nedeljo« porogljivo rečem, vedoč, da naju čaka polurna turobna hoja. Kljub temu v Sari z gesto nakažem plezalsko pot, ki sem si jo zamislila. Sara globoko vdihne in na moje presenečenje … začne plezati.

Srce mi začne nekoliko hitreje utripati. Torej dejansko greva, pomislim. Ampak saj so samo zaklenjena vrata nekega parka, se tolažim. In nikjer ni napisanih delovnih ur, se mirim. Zagotovo ni zelo resna stvar, glede na stanje starih lesenih vrat, se v mislih prepričujem, medtem ko že zaslišim skok na drugi strani. Plezanje je bilo skoraj prelahko, in kmalu zraven Sare pristanem še jaz. Razgledava se in takoj sledi začetni šok. Spogledava se. Ker špranje prej nisva našli, sva pravzaprav skočili v neznano. Pred nama stojita dve stavbi. Verjetno se tu prodaja karte. Pot ki vodi med njima je široka in ob njej se razprostirajo živobarvne table z napisi, shemami in tistimi drobnimi znaki slušalk za audio vodiča. Kljub temu pa naju obide občutek zadovoljstva. Najin dosedanji trud ni bil zaman.

V poletnih oblekah veselo odpleševa po potki in prispeva do čudovitega kamnitega portala, ki napoveduje začetek naselbine. Pred nama se razprostira obseženo naselje, ki ima slabih 400 metrov zračne razdalje in je na razgibanem terenu. Pristopiva do najbližjih ruševin. Hiša s pečjo, preberem. Kot imam v navadi, roke polagam na različne arheološke ostanke in poskušam začutiti, kaj skrivajo. Kateri obrazi so vrezovali poglede v te skale, katera rojstva so se odvijala za temi stenami. Kdo je kradel, kdo lagal, kdo ljubil. Ob misli, da je ta kraj včasih prekipeval od ljudi, danes pa je tako tih in prazen, me zmrazi. Tišina drsi po mojem telesu in mi ježi kožo. V daljavi vidim Saro, ki v svoj iphone lovi različne kadre parka. Nirvano prekine nenaden preboj avtomobila, se sunkovito ustavi na dovozu. Nagonsko počepnem za ruševine in obmirujem. Zaslišim zavzeto moško mrmranje in odklepanje. Utrip čutim v grlu in počasi obrnem z glavo. Z očmi poiščem Saro, ki bleda stoji za svojimi ruševinami, nekoliko nižje v pobočju in mi pošilja obsojajoč pogled. To bo odličen spomin, pomislim in fotografiram, še preden zapustim svoje skrivališče.

Adrenalin je sedaj že dodobra zasedel moje telo in čutila sem jasno potrebo po begu in boju in no ja, zmagi. Ozrem se naokoli. Moški glasovi že krožijo po naselbini, vendar se slišijo oddaljeni. Oddahnem si, na srečo z iskanjem nista začela v najini smeri. Pravila igre so preprosta, tako primarna, da jo čutim v vsaki mišici. Ali midve prej najdeva izhod, ali pa onadva prej najdeta naju.

S sklonjenim trupom smukam od ruševine do ruševine, dokler ne pridem do Sare. »Ti si naju spravila v to situacijo, zdaj pa naju spravi še ven,« pribije, še preden spregovorim. Takoj pritrdim. Skupaj se razgledava po pobočju. Mrzlično razmišljam, katere stavbe nekdanje vasi, bi najbolj zaščitile Saro pred pogledi. Hipoma izberem precej dobro ohranjen vogal nekdanje hiše, ki gleda proti obzidju. »Počakaj tam,« ji rečem in zapustim varen objem ruševin.

Čim bolj neslišno odplazim do obzidja in začnem iskati. Z očmi vročično prečesavam drevesa, obzidje in skale. Ali kakšen kamen v obzidju štrli? Ali je kakšno drevo dovolj blizu obzidja, da nama bi bilo v pomoč? Po nekaj sekundah me preplavi zavedanje, da sva v notranjost obzidja skočili s slepim zaupanjem, da se ga da preplezati tudi iz notranje strani. Naključno izberem smer in nadaljujem s hojo. Začutim kanček olajšanja, ko vidim, da se obzidje na neki točki zamenja z zamreženo ograjo. Pospešim. Moje iskanje je vsaj ideološko postalo lažje. Žičnata ograja se lažje premika kot kamnita.

Moške glasove lahko ponovno slišim, njuna hoja je hitrejša, kot bi si želela. In končno zagledam anomalijo. Bingo. Kjer so speli dve mreži, je v spodnjem delu bil šiv nekoliko razparan. Zagotovo si je tu že reševala življenje kakšna žival, pomislim. Pogled usmerim v daljavo. Za mrežo je posušeno bodičevje, v daljavi pa se izrisuje prašni makadam. Škripanje peska postaja glasnejše in vem, da obe s Saro mirujeva. Moška

sta nehala govoriti. Čutita, da sta bližje, pomislim. Nekaj prask je minimalni davek se opomnim in se nekoliko vzravnam. Z očmi iščem Saro pa je ne najdem, dokler ne plane izza ruševin in začne tiho teči proti meni. Na srečo me je očitno opazovala in čakala na znak. Poleg njenih stopinj iz druge strani prihaja ritem španskih korakov. Napenjam mrežo in jo poskušam zmehčati, upogniti, kolikor se pač da. Sara se že pojavi za mojim hrbtom in se takoj spusti na kolena. Očitno mi ne zameri izbire izhoda, saj je tudi sama v tem času sklenila, da bo izhod, kakršenkoli že bo, pravzaprav Božji blagoslov.

Sara je zunaj in že vrača uslugo. Za sekundo se mi v mrežo zapletejo lasje, ki jih s cukom radodarno pustim na žici. Prebijava se skozi goščavo in že stojiva na cesti. Pogledava gor in dol. Cesta je prazna.

Spogledava se in začneva teči, tokrat na vso moč, ne meneč se za hrup, ki ga puščava za sabo. Makadam po nekaj sto metrih končno ponudi prvi betonski odcep. Pred nama se razprostira drobna vasica. Za roko potegnem Saro v zavetje prve hiše in ji zadihano rečem: »Očala, jopa, lasje.« Za hip jo zmedem, a ko vidi, kako si podiram čop in iz nahrbtnika jemljem klobuk, mi takoj sledi. Nadane si hoodie in sončna očala in čez dobrih deset sekund se v novi podobi podava nazaj na ulico. Še vedno zadihani tokrat izbereva hitro hojo. Še zmeraj nobena ne seže po telefonu. Prezgodaj je še, da bi smer predale navigaciji. V daljavi zaslišiva avto. Nobena ne pogleda nazaj. Obe poskušava ohranjati enakomeren ritem hoje. Takega, kot ga imajo ljudje brez kaznivih dejanj popoldne v Španiji. Avto nekoliko zavira in že zadržujeva dih. Nato naju prečka in odide. Oddahneva si. In tako vsakič bolj mirno izbirava zavoje, desno, levo, desno, desno, levo. Ko prideva do skoraj vrtnih potk med hišami, se ustaviva. »Prizadeta si,« mi reče Sara v nejeveri, a se smeji. »Ti si prva preplezala zid!« ji smeje vrnem. »Samo zato, ker sem vedela, da ga boš ti v vsakem primeru!« se glasno brani. »Ne bi ga,« se hihitam še naprej. Vklopiva Google maps in čez dobre pol ure prispeva do avta, svobodni kot ptici.