Avtor: Marta Jovanović

Fakulteta: Fakulteta za naravoslovje in matematiko

Kraj: Narodni park Yellowstone, Wyoming, ZDA

Izkušnja: Delo v narodnem parku v Ameriki

Obdobje: poletje 2024

Yellowstone – W(H)Y NOT?

To poletje sem se prvič sama odpravila v Ameriko, da bi preživela tri mesece v narodnem parku Yellowstone (Wyoming), kjer sem kot del osebja v restavraciji delala v letovišču. Sprva sem bila polna strahu – tako zaradi leta čez ocean in bivanja v neznani deželi kot tudi zaradi tega, da sem se na tako velik korak podala sama. Ta strah je hitro nadomestila ena od najlepših izkušenj v mojem življenju.

Živeti in delati sredi enega najbolj znanih narodnih parkov na svetu je bilo nekaj posebnega. Yellowstone ni samo turistična destinacija, ampak kraj, kjer narava pokaže svojo surovo lepoto in moč. Biti del tega okolja pomeni spoznati povsem nov način življenja – brez telefonskega signala, včasih celo brez interneta, se naučiš bolj ceniti trenutke z ljudmi okoli sebe. Spoznati prijatelje z vseh koncev sveta – iz Evrope, Azije, Južne Amerike – in s tem izboljšati angleški jezik mi je bil eden glavnih ciljev. Skupaj smo odkrivali lokalne poti, občudovali gejzirje in se navajali na življenje, kjer si vsak dan obkrožen z divjimi živalmi. Ali si lahko predstavljaš, da se zjutraj zbudiš in zagledaš bizona pred svojim oknom, veverico na svoji mizi ali jelena pred vrati restavracije, v kateri delaš? Tudi sama si tega nisem predstavljala, a nikoli ne veš, kaj boš doživel v življenju, dokler se ne prepustiš nekemu izzivu. Ena izmed stvari, na katere sem se hitro navadila, je bila obvezna oprema – solzivec proti medvedom. Brez njega si nisi mogel privoščiti, da bi šel kamorkoli, niti v službo. Zavedanje, da te lahko kjerkoli napade medved, je dodajalo občutek resničnega sobivanja z naravo. Sčasoma sem se naučila spoštovati to divjo okolico in razumela, da si pravzaprav gost v domu vseh živali, ki te obkrožajo. Vsak korak je bil premišljen, vsak zvok v grmovju je pritegnil pozornost. Pogovori z lokalnimi »rangerji« in vsakodnevne lekcije o varnosti so mi dale občutek pripravljenosti, vendar tudi zavedanje, kako majhen si v primerjavi z veličastno naravo, ki te obdaja. To je bil opomin, da narava ni zgolj kulisa za lepe fotografije, ampak živi ekosistem, v katerem je človek le majhen delček. Večeri v Yellowstonu so mi bili zagotovo najlepši del dneva. Po koncu napornega delovnega dne sem se vedno veselila trenutkov, ko sem lahko sedela zunaj in občudovala nebo. Zaradi pomanjkanja ulične razsvetljave in luči je bilo nebo popolnoma temno, posuto z neštetimi zvezdami. Nikjer drugje v življenju nisem videla takšne zvezdne predstave – kot da bi bile zvezde bližje, svetlejše, skorajda na dosegu roke. Kljub temu pa ti večeri niso bili brez občutka strahu, saj si moral biti vedno pozoren na divje živali, ki bi se lahko prikradle iz teme. Eden izmed nepozabnih trenutkov je bil večer, ko smo lahko videli Auroro Borealis oziroma severni sij; to je bil prizor, o katerem nisem nikoli niti razmišljala, da ga bom kdaj videla kjerkoli, kaj šele v Yellowstonu. Barvne zavese svetlobe so plesale po nebu in tisti trenutek se mi je zdelo, kot da se je čas ustavil. Ta trenutek je bil vrhunec moje izkušnje – občutek majhnosti, povezanosti z naravo in spoznanje, da takšne lepote, ki sem jo do zdaj videla samo na internetu in v filmih, ne bom nikoli pozabila.

Eno največjih presenečenj zame je bilo zavedanje o tem, kako pomemben je avto. Vsi vemo, kako so Američani navajeni na hitro življenje in da je vse prilagojeno življenju z

avtomobilom; točno to mi je uspelo doživeti. V narodnem parku si brez avtomobila praktično nemočen, nekoristen. V parku ni javnega prevoza, zato sem se morala zanašati na štopanje – nekaj, za kar si prej nisem nikoli predstavljala, da bi počela. Prve vožnje so bile napete, vendar sem se sčasoma sprostila in ugotovila, da se nahajam v dveh najvarnejših zveznih državah, Wyomingu in Montani. Ljudje so zelo prijazni in ti ne želijo nič slabega. Čeprav se sliši nevarno, je štopanje pravzaprav priložnost za nove pogovore, izmenjavo zgodb in spoznavanje različnih ljudi.

Prosti dnevi v Yellowstonu niso bili namenjeni počitku, temveč avanturam in raziskovanju. Namesto da bi jih preživela v postelji ali tarnala nad utrujenimi nogami, sem si obula pohodniške čevlje in se odpravila na različne poti, ki so vodile do skritih kotičkov parka. Pohodništvo je postalo rutina, vendar tista, ki je vsakič prinesla novo navdušenje nad naravo. Obiskovanje gejzirjev, slapov, kanjonov in jezer je bilo nekaj, kar mi je vedno znova jemalo sapo. Vsak korak po neokrnjeni naravi je bil priložnost za nova odkritja, od termalnih vrelcev do razgibanih razgledov z vrhov. Namesto fizične utrujenosti sem ob koncu dneva čutila ponos, ker sem izkoristila vsak trenutek, ki mi ga je ponujala ta čudovita pokrajina.

Delo v ameriški restavraciji je bilo naporno, saj je zahtevalo veliko energije in nudenja pozornosti gostom, ampak se je vsak trud izplačal. Po službi sem pogosto sedela ob reki in poslušala zvoke narave. To izkušnjo bi priporočila vsem, ki si želijo nečesa nepozabnega in življenjsko prelomnega. Življenje v divjini, sredi gozdov in gora, ni enostavno. Prilagoditi se na odsotnost udobja, ki ga imamo doma za samoumevnega, in hkrati živeti v nenehnem stiku z naravo, zahteva pogum in vztrajnost. Vsakodnevno sobivanje z naravnimi silami, od divjih živali do nepredvidljivih vremenskih razmer, te nauči ceniti preprostost in lepoto življenja, hkrati pa pridobiš izkušnje, ki te oblikujejo kot osebo – postaneš bolj samostojen, prilagodljiv in odprt za nove priložnosti. Čeprav je prehod na tak način življenja sprva zahteven in težak, je občutek povezanosti z naravo poseben. Za vse, ki si želijo odklopa od vsakdanjega življenja in so se pripravljeni podati v eno največjih pustolovščin, je delo in življenje v Yellowstonu ali podobnem okolju nekaj, kar jim bo zagotovo ostalo v spominu za vse življenje. Ta izkušnja me je naučila ne le samostojnosti, temveč tudi tega, kako se spoprijeti z izzivi in iz njih potegniti največ. Ko sem se vračala domov, s seboj nisem prinesla le kovčkov in spominkov, temveč tudi neprecenljive izkušnje in nova prijateljstva, ki bodo ostala z mano za vedno.

 

Marta Jovanović