Avtor: Aljaž Rebolj

Fakulteta: Fakulteta za naravoslovje in matematiko

Kraj: Južnoafriška republika

Izkušnja: Afriška VIZijA

Obdobje: oktober 2022

No, pa gremo od začetka. Potovanja. Življenje svobode. Zveni pustolovsko, ah? Menim, da imamo vsi v sebi vsaj malo iskrico želje po občasni, in vsaj začasni, spremembi okolja. Začne se kot misel, mogoče sanjarjenje o malo manj dolgočasnem, malo manj iritirajočem, malo manj ponavljujočem vsakdanu? Zveni kar dobro, hm? Ali pa te pritegne ideja poslanstva v nečem, kar ti Slovenija ne ponuja? Kot popolnoma nesumljiv primer; predstavljaj si otroka, katerega njegovo obsedeno gledanje naravnih dokumentarcev na NatGeo WILD v otroštvu, na udobnem kavču zraven svojega dedka, nekako, mnoga leta kasneje, samega pripelje na ranč divjih živali v Južnoafriški republiki, ki je bil last sužnjelastnika? Ne bi bilo to ironično? No, pa smo tam.

Torej, kako sem se znašel na drugi strani sveta, sam in brez izkušenj? Kako sem spoznal osebo, ki zveni dovolj izmišljeno, da bi lahko bila iz pustolovske knjige, katere nekako nikoli nisem prebral? Kako sem jaz, skromni biolog in nejahač, pristal na konjskem hrbtu, jahajoč mimo divjih čred gnujev? In pa seveda, najpomembnejše, kako je tisti otrok izpred vseh teh let nekako zapustil tisti starodavni kavč in pričel živeti svoje sanje? To je zvenelo osladno, a naj se tukaj vseeno vpičim v zadnje.

Torej, sem Aljaž Rebolj, prikazen pretirane spontanosti in pa biolog. Pisanje tega teksta sem odlašal do onemoglosti, a po vztrajnih povabilih sem se le predal v usodo.

Če bi se kdaj res želel podati v solo potovanja, sem se od vedno še prav boleče zavedal, da bi v neki točki moral zakoračiti v ogenj in se spraviti na pot, kljub vsemu nepoznanemu. Kot vsak smrtnik sem se pretirano naslanjal na do zdaj že oguljen izgovor ‘Mogoče naslednje leto, ko bo manj stvari’, a kot po čarovniji je vsako leto imelo enak občutek neprimerne časovnice.

Nekega dne pa se mi je utrnila pretkana ideja. Prijateljico sem povprašal, če bi bila za potovanje v Afriko. Kot večina ljudi je temu meglenemu in v tistem trenutku zelooo dolgoročnemu planu rekla ‘itak’. Kot najbrž sam/sama še predobro veš, se tile slaboizklesani plani najpogosteje ne obdržijo, in tega sem se dobro zavedal. Seveda sem upal, da bo moja nedefinirana ideja poti v daljno Afriko nekako izstopala iz te statistike, a globoko v sebi sem sumil, da ne bo. A, potreboval sem nekoga, ki se bo odločil z mano, tudi če naposled ostanem sam.

A to je bil prvi del. Sedaj sem potreboval ljudi, ki me bodo v tej odločitvi obdržali. Zato sem določenim prijateljem zagotovil, da odhajam v Afriko. Zakaj? No, če bi si tedaj premislil, ti ljudje, katere imam rad, in jim zaupam, mojim podobnim ambicijam v prihodnosti morda ne bi več verjeli ter jih jemali resno. In verjemi mi, ta samo-zastavljena grožnja je presneto dobra motivacija.

In tretjič, preostalo mi je le še to, da metaforično kletko, v katero sem se postavil, dokončno zaklenem in vržem ključ daleč, daleč stran. Z drugimi besedami – s na spletni strani GoEco prijaviti na program prostovoljnega dela na ranču divjih živali in plačati zahtevan znesek. In to je bilo to. Čez nekaj mesecev sem dokupil še letalske karte in moja kletka je bila tako rekoč zvarjena. Vidiš? Ne potrebuješ železne volje. Samo nekaj iznajdljivosti, peer-presure in finančne zavezanosti. Motivacija resnično je zanimiv koncept.

In da ne izpustim, moja sopotnica me je nekaj mesecev preden sem izvedel prijavo na program obvestila, da ji tokrat ne bo zneslo, njene poslednje besede pa so bile: ‘Ampak ti moraš it v vsakem primeru, okej?’ Bilo je pričakovano, a sedaj se je ptiček zares vrgel iz gnezda in njegova usoda je padla na njegova, in samo njegova, nerazvita krila. A to je čar življenja. Zakorakati skozi blazneči ogenj, katerega je vnela tista iskra iz prispodobe na začetku, saj veš, da je na drugi strani nekaj vrednega.

Do kolen globoko v svoji odločitvi, sem zdaj potreboval le še nekaj osnovnih informacij. Je JAR varna država? Potrebujem Viso? Ali se je kakšen popolnoma nepoznan in nedoločen virus, za katerega potrebuješ certifikat o prebolelosti/cepljenju, še obdržal? Če se ti zdi, da so to informacije, za katere sem se zavzel zelo pozno … Sem

se. A spet. Neizkušenost. In tu naj bo točka v tekstu, ko ponudim dobronameren in zelo topel nasvet. Kadarkoli kam potuješ, vse dobljene informacije s strani drugih preveri še sam. Prosim. Samemu mi je določen Švicar zagotovil, da tistega, znotraj Evrope bajeslovnega dokumenta – vize, ne potrebujem. Glede na to, da sam v tisti točki nisem niti vedel, kaj viza sploh je, saj nikdar prej nisem zapustil lagodja EU, sem mu verjel … In sedaj, popolnoma nepovezano, ugani česa na ljubljanskem letališču na dan odhoda nisem imel? Brez skrbi. V primeru, da nimaš potrebnih dokumentov, te zavrnejo še preden sploh uzreš letalo. To lahko povem iz lastne izkušnje.

V nejeveri sem tako pristal pred komplicirano zagonetko. Do pričetka faksa mi je preostalo le še dva tedna, moje potovanje pa naj bi trajalo točno dva tedna. A sedaj sem pred ponovnim poskusom odhoda potreboval nek presnet dokument. Vidiš problem? Izkaže se, da ti vizo izda ambasada (posebna pisarna) države, v katero potuješ. In najbližja ambasada za državo JAR je … na Dunaju?! Odobritev prošnje za vizo pa lahko traja tudi do 3 mesece … Šment.

In tako sem naslednja dva dni, kot obseden, izpolnjeval potrebno dokumentacijo, in za vsako peto stvar klical na svojo ne bližnjo ambasado na Dunaju, do te točke, da sumim, da je moj sogovornik (kot jaz) razvil zavzetost za hitro izdajo te specifične vize, čeprav iz popolnoma drugega razloga. In po vsaj šestnajstih klicih, nekaj glavobolih, staknjenju močnega prehlada in novodobljenem odporu do papirologije, se je biolog, na sredo ob 3.00 zjutraj, samo dva dni pred zavrnitvijo na letališču, le odpeljal na Dunaj. Okoli 8.00 me je dominikanski voznik GoOpti zapustil pred ambasado, znotraj katere me je suhljat stric, kateremu sem v zadnjih 48 urah predstavljal 90 % strank, obvestil, da bom kot posebna izjema v njihovem pravnem postopku, dobil vizo v samo 2 dneh. *Aplavz.*

Vročično sem se zahvalil in odvihral na obširne ulice mrazečega septemberskega Dunaja, kjer pa me je po slabi uri prešlo zbadajoče spoznanje, da moj, v tej točki močno prehlajen jaz, nima prenočišča v izredno dragem mestu … In zaključena zgodba se je tako lahko ponovno pričela. SPET sem klical na ambasado in jih s krušečim srcem zaprosil, če mi lahko vizo vseeno izdajo še prej. Če je moja duša kdaj umrla, je bilo to verjetno takrat. A tisti prečudoviti stric mi je ustregel, četudi samo zato, da se me dokončno znebi. Vizo sem lahko prevzel naslednji dan.

Večino tistega dneva sem preždel v avli arhivske knjižnice, kjer so na moje razočaranje vse knjige – z izjemo leksikona – obstajale izključno v nemščini, sam pa sem bil preutrujen, da bi se podal drugam. Leksikona pa tu ne bomo niti omenjali. Naslednji dan sem KONČNO prevzel vizo na ambasadi, kjer mi je striček še enkrat poudaril, da je tukaj resnično šlo za izjemo. In to je bilo to. Čez dva dni se je pričela izmuzljiva 27-urna pot na košček sveta, ki je za večno spremenil moj pogled na življenje. A naj bo to zgodba za drugič. Navsezadnje naj ta tekst obsega samo dve strani, mi je bilo rečeno.

Naj te pustim s tem. Vsaka življenjska zgodba se začne z rojstvom, a ima tisoče delov, in vsaka odločitev je začetek nove strani, vsaka večja odločitev pa del novega poglavja. In ja, vsaka večja odločitev je sestavljena iz majhnih. Nekatera poglavja so razburljiva in nepremišljena, nekatera na smrt dolgočasna in lenobna, a vsako vpliva na naše življenje, na to, kako se preostanek naše zgodbe odvije. Zato pomisli na to, kaj si želiš in premisli, katere majhne odločitve lahko sprejmeš, da preusmerijo tok tvoje zgodbe. Kres lahko zaneti že najmanjša iskra. Pusti, da se zaneti in nato zakorakaj v ogenj. Zavrži ključ. Nisem prišel do tega, a vse, kar sledi po preglavicah, je pogosto pravljica. A kdo sem jaz, da v to prepričujem kogarkoli? Najbolj prepričljive so naposled lastne izkušnje vsakega posameznika, te pa si dnevno ustvarja sam. Zato izkušaj in izkusi. Pojdi v svet, če je to tvoja niša. In, če verjameš še tem zadnjim besedam, katere prebiraš, bo vredno. A to se raje odloči sam.