Avtor: Anja Pušenjak

Fakulteta: Filozofska fakulteta

Kraj: Lizbona, Portugalska

Izkušnja: Študijska izmenjava, Erasmus + program

Obdobje: 1. 2. 2018 – 30. 6. 2018

Odločitev je padla, gremo na izmenjavo! Že od nekdaj sem bila potovalnega duha, a nikdar si nisem upala iti sama v neznano za toliko časa. Že res, da prebiraš izkušnje drugih, a izkusiti sam ni enako. Ugotovila sem, da je še bolje!

Za Portugalsko sem se odločila predvsem zaradi prijaznega podnebja, glavno mesto pa sem izbrala predvsem zaradi dostopnosti, kvalitetnejšega študija in velike ponudbe najrazličnejših aktivnosti. Prijavila sem se na Universidade NOVA de Lisboa, obveznosti pa sem opravljala na fakulteti FCSH.

Najlažji del je zbrati vso dokumentacijo, kajti vse se dogaja na tvoji fakulteti, v krogu profesorjev, ki jih poznaš. Izbira fakultete je pomembna, še posebej, če želiš opravljati semester, ki se ti bo na matični univerzi priznal. Vnaprej moraš preveriti izbiro predmetov podobnim tvojim, saj bo to najbolj zanimalo tvoje profesorje, ter jezik, v katerem bodo potekala predavanja. Prijavi se na čim več štipendij, morda pred odhodom prihrani kaj denarja in glej, da imaš na koncu zbranih dovolj ECTS točk.

Kot smo na koncu izmenjave pametovali, je to doživetje kot »življenje v malem« – rodiš se, učiš se, odraščaš, odrasteš in prideš v obdobje starejših in pametnejših.

Tvoje rojstvo se začne z najbolj svetovnim občutkom, ko stopiš iz letala v državo, kjer boš preživel pol leta. Prva preizkušnja je najti svoje stanovanje z ogromnimi kovčki, ki jih vlačiš za sabo po kockastih pločnikih, nahrbtnikom, računalniško torbo in Google zemljevidom na telefonu v roki. A ko ga najdeš, ugotoviš, da je brez gretja in moraš že kar naslednji dan v trgovino po najdebelejše puloverje.

Prve dni se privajaš. Si kot otrok, ki se uči o novem svetu od začetka: novi jezik, ki ga ne razumeš, ljudje na tvoji avtobusni liniji do faksa strmijo vate, kot da si z Marsa, novi prijatelji, ki jih še ne poznaš dovolj dobro, profesorji in študentje v predavalnici pa te gledajo popolnoma negotovo. Na prvi pogled FCSH fakulteta deluje kot popolnoma nova steklena zgradba, ki ti da občutek resnosti. Vendar že ob prvem dežju spoznaš, da je zgradba potrebna prenove – na hodnikih so namreč postavljena vedra za deževnico, ki curlja skozi strop. Na faksu se že takoj izgubiš in greš iskat učilnico na zemljevid, in ker si edini, ki sploh gleda zemljevid, te domači študentje začudeno opazujejo.

Prvi teden na faksu ni pouka. Ta čas si dopisuješ in obiskuješ profesorje, pri katerih boš opravljal predavanja, greš »stokrat« v mednarodno pisarno ter do oddelčnega predstavnika. Del, ko spreminjaš svoje predmete, je bil zame najtežji, ker profesorjev ne poznaš, ne poznaš še režima, kje lahko kaj pogledaš, kdaj so govorilne ure, kje so kabineti, ali profesor sploh govori angleško, itd. Najpomembneje je, da se s profesorji takoj na začetku dogovoriš za vsaj nekaj angleške literature, ter za opravljanje izpita ter drugih obveznosti v angleščini.

Komaj s tretjim tednom se ti urnik popravi in začneš z novo rutino, ki bo obstala do izpitnega obdobja. V tem času, zraven vse te gore papirologije, pa je tudi samoumevno, da vsak dan vsaj nekaj časa preživiš z novimi prijatelji, saj to je najbolj pomemben čas za spoznavanje ljudi, ki ti bodo pol leta nadomeščali družino! Tudi na faksu si je priporočljivo najti kakšnega domačega študenta, ki ti bo kdaj kaj prevedel, ali dal napotke za predavanja in izpite. Na moji fakulteti so me presenetili s posebnimi izpitnimi listi, ki si jih moraš kupiti sam.

Naslednje obdobje je kot puberteta. Prijatelji in šola postajajo ustaljeni, začne se raziskovanje mesta, okoliških krajev, »žuriranje« in uživanje. Naredi si »check-listo« kaj vse bi rad obiskal v času izmenjave. Zame je bilo to: jug Španije, Azori, sever in jug Portugalske ter Stockholm (ki sicer leži na drugi strani Evrope, vendar  kolegico, ki je prav tako bila na Erasmus izmenjavi, je pač treba obiskati), in vse se je izšlo. Stvari načrtuj med prazniki, podaljšanimi vikendi, dogovori se s profesorji za kak prost dan, če je sploh obvezno hoditi na vaje in predavanja. Vsi moji profesorji so bili zelo razumljivi, da študent na izmenjavi ni tam le zaradi šole, temveč tudi za nova doživetja in raziskovanja. Prijavi se na čim več aktivnosti, npr. s Korayem, kolegom iz Turčije, sva zmagala na kvizu in dobila steklenico gina, čeprav sva bila edina tuja študenta med tekmovalci.

Nekaj denarja pa le prihrani za zadnje dni, ko ni več šolskih obveznosti in imaš več prostega časa, pa še vreme postane zakon.

V tem času odrasteš, na avtobusu nisi več podoben »Marsovčku«, ki na vsaki postaji gleda na zemljevid, če je sploh tam. Tudi v najbližjem supermarketu so že navajeni tvoje polomljene portugalščine, čudnih prehranjevalnih navad in prevelikih vrečk, ki jih komaj odneseš do doma.

Zadnji mesec poznaš že skoraj vsako »finto« domačinov. Spoznaš, da mesečna karta velja za vsak možen javni transport v mestu, tudi dvigala in tramvaje; ljudje na glavnem trgu, ki ti vpričo policaja ponujajo droge, niso nič neobičajnega oz. ilegalnega. Barantanje na tržnicah se vedno obnese. Ribe so cenejše kot meso. Ko se avtobus, na katerega želiš, približuje, mu obvezno pomahaj, drugače se odpelje mimo tebe. Na avtobusu pa se moraš obvezno držati držal, saj so ceste v slabšem stanju kot v Sloveniji, vozniki sploh ne varčujejo s stopalko za gas, ulice pa so večinoma strme. Za vožnjo po mestu se ne splača imeti kolesa, saj Lizbona velja za mesto sedmih gričev, razen če imaš neomejeno količino kondicije. Odpiralni čas je za našo kulturo nelogičen, »Siesto« (čas počitka) lahko imajo kadarkoli. Čeprav je Portugalska južna država, je pozimi precej hladno in vetrovno, zato zimski plašč ni nič neobičajnega. Za na plažo ne potrebuješ brisače, le veliko tanko odejo za na mivko in sončno kremo. Sončenje je dovoljeno tudi v parkih sredi mesta, ne le na plaži. V zadnjih dneh se počutiš kot doma. Mesto je tvoje, živiš z najboljšimi prijatelji, poti so ti znane in odprte, nenavadnim stvarem se čudiš in smejiš skupaj z domačini, s prijatelji pa že razmišljaš o ponovnih obiskih. Istočasno pa tudi čutiš nemir in žalost, da boš moral kmalu zapustiti svoj drugi dom – »Saudade!«