Avtor: Mojca Stradovnik

Fakulteta: Filozofska fakulteta, UM

Kraj: Španija (Figueres, Lloret de Mar, Barcelona)

Izkušnja: Izlet, potovanje s prijateljicama

Obdobje: 27. 4. 2018 – 2. 5. 2018

Po večletnem planiranju in skupnih željah se nam je s prijateljicama Anjo in Živo le uspelo dogovoriti, rezervirati izlet v vsem trem najljubšo državo – Španijo. V petek ob 14h smo se napakirale v avto z vsemi ogromnimi kufri in se odpeljale na avtobusno postajo čakat (pazi to) – dvonadstropni avtobus, ki nas bo odpeljal na lepše. Naše potovanje se je začelo z incidentom – vsedemo se na svoja mesta glede na sedežni red, ko pride družina rahlo vzvišenih bogatašev in nam skuša dopovedati, da sedimo na njihovih sedežih. Ko končno dokažemo, da vendar sedimo prav in da je njihovo mesto v ‘spodnjem domu avtobusa’ smo se odpeljali proti Italiji, me vse naspane, opremljene s knjigami, glasbo, križankami in power bankom (ki je seveda nehal delovati po parih urah potovanja) in naše potovanje se je lahko začelo!
Po izčrpnih 10 urah vožnje skozi Italijo in Francijo smo ob polnoči prispele v Monako, lahko si predstavljate, da smo izgledale odlično. Kar je bilo najboljše je, da smo si imele priložnost ogledati mesto ponoči in seveda poslikale vse, kar se je poslikati dalo. A kar z veseljem smo se potem vrnile na avtobus in preživele nočno vožnjo do Španije s spanjem. Okrog pol 9h zjutraj smo se zbudile, vse skuštrane, na meji s Španijo in prva stvar, ki nas je spravila pokonci – vonj po sveži kavi (iz avtomata, jasno da ni bila ravno okusna, ampak takrat nam je bilo popolnoma vseeno). Odpeljali smo se v Dalíjev muzej v kraju Figueres, ki nas je najbolj navdušil s svojo arhitekturo – jajca na strehi, ki smo jih seveda poslikale od vseh možnih strani stavbe muzeja. Ko smo si ogledale vse čudovite umetnine v muzeju (tudi sliko Abrahama Lincolna, katere posebnost je, da jo moraš pogledati skozi objektiv fotoaparata ali skozi narobe obrnjena sončna očala) smo se odpeljali proti hotelu v Lloret de Mar. Ker sobe še niso bile pripravljene, smo se podale na plažo, da bi nam čas hitreje minil. Vrgle smo se v pesek in uživale na sončku. Usedle smo se v bližnji bar in nameravale spiti kavo. Ker pa smo se še malo prej šalile, kako vse še najbolj poznamo špansko besedo ‘la cerveza = pivo’, smo vse naročile pivo San Miguel in nazdravile na naše skupno druženje prihodnjih 6 dni. Kasneje smo se odpravile proti hotelu, kjer smo se tri mušketirke napakirale v veliko sobo z balkonom. Kar naenkrat Živa vsa navdušena oznani, da imamo v sobi velik zvočnik, a ko pogledamo, ugotovimo, da je to dejansko hladilnik. Seveda smo naše druženje že ovekovečile s smehom. Potem smo se po tako naporni vožnji končno lahko stuširale in preoblekle, ter se odpravile raziskovat plažo Lloret de Mara in se seveda pofotkat na vseh možnih lokacijah, tudi na vrhu pri kipu Mornarjeve žene. Zvečer smo navdušene pri večerji v hotelu ugotovile, da nam poleg obroka pripada tudi cela steklenica vina, ki smo jo (edine od celotne skupine iz avtobusa) celo izpraznile že prvi dan. Zvečer smo še imele v planu, da se podamo na lepše, ampak smo po celodnevnem in celonočnem potovanju bile tako utrujene, da smo se raje kar pogovarjale v sobi in prebirale knjige. Ko smo si končno želele privoščiti zaslužen spanec, ugasnemo luč, da bi zaspale, a Anja se začne jeziti, da nekdo smrči. Seveda z Živo bruhnema v smeh, pozorno prisluhnema in res, iz sosednje sobe se je slišalo globoko moško smrčanje. Anja se je nadvse jezila, malo smo se še smejale, nato smo zaspale. Ampak sredi noči se prebudim in Anja mi oznani, da se bo po vsej verjetnosti s posteljnino vred preselila v kopalniško kad, kjer bo lahko vsaj malo zatisnila oči.

 

 

Naslednje jutro smeha ni manjkalo, ko smo obujale spomine pretekle noči. Potem smo se podale na avtobus, s katerim smo se odpeljali proti naši ljubi Barceloni. Živa, naša velika potovalna dušica je na Instagramu že prečekirala, kje je najlepše mesto za fotkanje s Sagrado Familio in ja, imela je prav! Ko smo posnele čudovite fotografije, smo se odpeljali proti prekrasnemu stadionu Camp Nou, ki je bil pravi balzam za oči in dušo naše Anje, strastne navdušenke nogometnega kluba Barcelona. Seveda sem jo na stadionu fotkala vsepovsod, kjer je bilo možno, raziskali sva vsak kotiček stadiona, saj si je ta dan vredno zapomniti (med drugim sva poslikali tudi jacuzzi, ki ga nogometaši imajo v garderobi – ker to je res pomembno vedeti). Kasneje smo se odpeljali še na panoramski ogled mesta iz hriba Montjuïc (razgled je res top!). Ko smo se vrnili v mesto, smo izstopili na cesti pred znamenito palačo Palau Nacional de Montjuic, pri čemer je najbolj zanimivo to, da vsi turisti stojijo kar sredi ceste, da lahko naredijo lepo fotografijo celotne palače (ni treba posebej omeniti, da smo to storile tudi me).
Kasneje smo imele nekaj ur prostega časa v Barceloni in prva stvar, ki smo jo vneto iskale – jasno, McDonalds. Ko smo končno prišle do hrane, se okrepčale in si najmanj 10x povedale, kako vesele smo, da smo site, seveda nismo mogle mimo kavarne Starbucks, kamor smo skočile po kavo – in se veselile, kako bodo smešno napisali naša imena na lonček. Razočarane in hkrati navdušene pa smo ugotovile, da smo vse bile poimenovane ‘Moitze’.

 

 

Naslednji dan nas je čakal izlet na goro Montserrat in ogled šampanjskih kleti Codorníu. Polne energije smo se zjutraj podale na ta izlet, ki se je začel s sprehodom po 7 nadstropij globoki šampanjski kleti, pri čemer nam je vodič Alex popestril ogled z dobrimi šalami in nas z vlakcem popeljal en krog po kleti (moram omeniti, da so klopce na vlakcu načeloma bile namenjene sedenju 2 oseb, ampak me smo se vse 3 suhice stlačile v eno, pri čemer smo na vsakem ovinku Anjo skoraj izgubili). Ker smo se med ogledom zunanjega dela kleti tudi malo izgubile, si nas je skupina skupaj z vodičem zapomnila kot ‘štajerke’.
Popoldne smo preživeli na gori Montserrat, kjer je bilo zelo lepo, razgled je bil čudovit, zato se nismo mogle upreti želji, da posnamemo par lepih fotk. Na poti iz gore pa je naš voznik oziroma lahko mu rečemo kar ‘DJ’ Mauricio zares popestril vožnjo do hotela, saj je celo uro in pol vrtel 3 glasbe, zaigrane s citrami. Mislim, da za vedno znamo na pamet melodije, tolikokrat so se ponovile (prijateljem v Slovenijo smo šle že pošteno na živce, ko smo snemale vse te pesmi s citrami, da jim pokažemo, kako ”uživamo”, hehe). Zvečer smo se odločile, da moramo poskusiti špansko sangrio, zato smo se podale na plažo, si naročile koktejl in se seveda tako začvekale, da je večer kar naenkrat minil. Predebatirale smo naše srečanje s prikupnim fantom iz avtobusa, ki nas je sicer popoldne povabil na sangrio, a ker smo si zaželele imeti ‘girls night out’ na zadnji dan našega potovanja, smo ”pobegnile” (pretekle 6 nadstropij po stopnicah s polnimi želodci hrane) in se na povabilo nismo odzvale. Zaradi tega smo same sebi nadele vzdevek ‘pobegle neveste’, njega pa smo poimenovale ‘el marido = mož’. Smeha pri tej dogodivščini ni manjkalo.

 

 

Naslednji dan v zgodnjih urah smo spakirale vse obleke in seveda sedele na kovčkih, da smo jih lahko zaprle (ja, odšle smo iz Španije z več prtljage, kot smo je prinesle s sabo). Že zvečer smo si pripravile sendviče za na pot, potem pa vse napakirale v avtobus in se pripravile na dolgo pot domov, razočarane, da se naše potovanje končuje. Cel dan in noč smo preživele na avtobusu, na katerem smo skozi celotno potovanje spoznale veliko zanimivih ljudi. Seveda smo se med vožnjo posvetile našemu literarnemu krožku (branju knjig), obujanju spominov, urejanju slik, ki bomo jih naložile na socialna omrežja in seveda smejanju vseh t.i. ‘failov’, ki smo jih na potovanju doživele. V zgodnjih jutranjih urah smo se vrnile v Slovenijo, žalostne, da je konec, a hkrati nadvse vesele, da smo imele priložnost skupaj doživeti nekaj tako čudovitega.
Bilo je zares nepozabno, noro doživetje, ki si ga bomo za vedno zapomnile in se skupaj še definitivno podale na kakšen izlet.