Destinacije
Avtor: Jasmina Penca
Fakulteta: Filozofska fakulteta, UM
Kraj: Cancun-Mexico City, Mehika
Izkušnja: Kar tako 🙂
Obdobje: 29.8.2017 – 20-9.2017
Naša dogodivščina se je pričela na torek ob 01.00 zjutraj, ko smo oddrveli proti Benetkam. Seveda, ker je bila ob prihodu na letališče še zgodna ura, je bila prva jutranja misel – kava. Po zadovoljitvi s kavo nas je že čakalo prvo letalo proti Madridu, kjer smo pobrale še četrto potnico in se nestrpne vkrcale na letalo proti Mexico City-ju. Po dobrih desetih urah sedenja smo prispele na mehiška tla. Ker pa Mexico City ni bila naša ciljna destinacija smo se le prestavile na drugo stran letališča in počakale let za Cancun.
Naša popotniška zgodba se je začela v Cancunu. Tam smo prespale in se naslednje jutro z avtobusom odpravile na Playo del Carmen. Privoščile smo si prosto popoldne, uživale v lokalnem sadju in nabirale energijo za začetek avanture. Naslednje popoldne nas je pot vodila naprej proti Tulumu, kjer smo si kot se za bodoče profesorice zgodovine tudi spodobi ogledale majevske ruševine. Ogledale smo si še plažo, in lahko rečem, da je bila veliko lepša od tiste v Playi del Carmen. Naslednji postanek na poti je bil Vailladolid, majhno mestece v katerem začutiš pristnost Mehike, saj ni nikjer nobenih turistov. Poleg tega pa je najbližje najlepšim majevskim ruševinam – Chichen Itzi. Moram reči, da je bilo dobro, da smo znale špansko. Zakaj? Začnimo zgodbo: prijazni lastnik hostla je imel brata, ki je vozil taksi in je bil naslednji dan prost in nas je za dobro ceno peljal do Chichen Itze in to še pred navalom ameriških turistov in nas z veseljem počakal. :)Ja, od domačinov smo izvedele, da se splača biti tam takoj ob odprtju, saj si tako še pred gnečo (pred prihodom 30 avtobusov ameriških turistov) ogledaš celotni arheološki park. Poleg veličastnih piramid, ki smo jih do sedaj videle le po televiziji smo se tu naučile, da je potrebno barantati. Spominki, ki smo jih želele kupiti za domov so stali 100 pesov. No dobro, ker smo jih res želele smo prišli na ceno 75 pesov. Nato pa presenečenje – tik preden smo zapustile arheološki park so isti, ja isti spominki stali samo še 20 pesov 🙂 To je bila šola za naprej.
Naslednji postanek je bila Merida. Po podatkih strica Googla naj bi tukaj posneli največ mehiških telenovel, ampak ne vemo kje. Smo se sprehajale po mestu in oprezale za znanimi igralci ampak brez uspeha. Iz Meride smo si šle ogledati še okoliške ruševine, in sicer Uxmal, kjer smo se lahko prvič povzpele po strmih stopnicah na vrh piramide. Tam nas je pričakal nepozaben razgled. Zaključni obisk čokoladnice pa nam je dal energijo za nadaljevanje poti v mesto Palenque. Mesto, ki ga ne bomo nikoli pozabile iz večjih razlogov. Tu smo doživele pravo tropsko podnebje, ko temperatura in vlaga rasteta v višave in ti si nemočen. Druga stvar so bile ruševine – Palenque ruinas, ki so bile najlepše od vseh, ki smo si jih ogledale tekom potovanja. Pragozd do koder ti nese oko, vlaga, megla, vročina, slapovi in ostanki starih civilizacij. Če bi morala izbirati, katere ruševine bi šla še enkrat pogledat, bi bile zagotovo te. Po ruševinah smo si ogledale še Agua Azul, ki pa niti približno niso bili modri slapovi, ampak rjava deževnica, ki je padala skozi skale. In še zadnja stvar zakaj nam bo Palenque ostal za vedno v spominu. Tisto, zadnjo noč, ki smo jo tam prespale nas je okoli pol enih ponoči zbudil močan potres, ki je tiste noči 8.9.2017, stresel mehiško ozemlje. Po poročanju medijev naj bi tresel z magnitudo 8,2. Vse prestrašene smo se sredi noči zapodile v recepcijo in čakale kaj se bo zgodilo. K sreči popotresnih sunkov tisto noč nismo več občutile, vendar nam je vseeno nagnalo strah v kosti. Kot zanimivost pa naj omenim, da je bilo v naših medijih (24.com) na spletu, skupaj z video posnetki prej kot v pol ure od samega dogodka. Tisti noč smo tudi spremenile naš plan za naslednje dni in zaradi opozorila cunamijev izpustile Selino Cruz. Naša pot se je tako nadaljevala v Tuxtlo, kjer je bila prva misel po vsakodnevnem buritu iz tržnice – pica. Zaželele smo si pico, ki smo jo kasneje tudi s pomočjo domačinov našle. Mmm, končno malo domače hrane.
Popotresne sunke smo v Tuxtli čutile še nekaj dni ampak niso bili močni, na vse popotresne sunke nas je opozarjala tudi glasna sirena. Sunke si sicer čutil le, če si bil v višjih nadstropjih, včasih smo le videle kako se trese voda v steklenici. Na poti naprej smo si ogledale še Canon de Sumidero, ki nas je zelo navdušil. Naša dogodivščina nas je nato peljala v Oaxaco, po izgledu najlepše mesto na našem potovanju. Ogledale smo si predelovalnico mehiškega žganja – Mezcala, ki smo ga tudi degustirale. Obiskale smo še ruševine Monte Alban. Drugo jutro smo nadaljevale pot proti našemu zadnjemu postanku Mexico City-u, kjer smo si ogledale – Teotihuacan – ene najvišjih piramid na svetu. Skupaj z Mehičani smo 16.9. praznovale nepozaben dan neodvisnosti. Ogledale smo si še zanimiv antropološki muzej ter se kot prave oboževalke mehiških telenovel sprehodile mimo Televise.
Na poti domov, smo imele osem urni postanek v Miamiju, kjer smo si ogledale Miami Beach, ki je bil zaradi orkana Irme nekoliko opustošen. Ker pa vse štiri nismo imele istih letalskih kart, smo tri štartale iz Cancuna, mimo Miamija proti Madridu, ena pa iz Cancuna v Mexico City in nato v Madrid. Po našem vzletu so bili zaradi ponovnega potresa preklicani vsi leti, zato se je naša četrta, neustrašna popotnica vrnila šele dva dni za nami, čeprav bi morale v Madridu pristati skupaj, le z pol urno razliko. Na koncu se je k sreči vse srečno končalo. Kljub vsem prijetnim in neprijetnim dogodivščinam bom Mehiko obiskala še kdaj 🙂
Prevozi: Avtobusi ADO in taksiji.
Varnost: Zagotovljena.
Hostli: Rezervirale sproti – max. dva dni pred prihodom. Obvezna klima in zajtrk.
Kosilo: Burito na sto in en način, lokalno sadje in pica 🙂
Vstopnine: V povprečju po 4 €, včasih tudi kaj več.
