Destinacije
Avtor: Erika Furjan
Fakulteta: Ekonomska šola Murska Sobota, višja strokovna šola
Kraj: Nizozemska, Roosendaal
Izkušnja: Delo
Obdobje: 1.4.2017 – 27.7.2017
Po srednji šoli sem se odločila 1 leto pavzirat, služit in potovat. Moj najboljši prijatelj je takrat delal na Nizozemskem v hotelu, kjer je tudi meni zrihtal delovno mesto. Spakirala sem majhno potovalko, se usedla na letalo in šla – Amsterdam. Tam sva se kar nekaj časa na letališču iskala, po približno 45min sva se končno našla in šla proslavit. Ob 2 zjutraj sva prispela v hotel kjer sem spoznala 2 sodelavca. Prvi vtis je bil nor. Sedela sta na sedežni, kadila joint in pila pivo. Odšla sem v svojo sobo, razpakirala in zaspala. Zjutraj sem začela z delom, bila sem sobarica, receptorka, pomoč v kuhinji ter pomoč v restavraciji. Sodelavci so bili super, pili smo vsak večer, hodili po klubih, zjutraj pa veselo na delo. Potem pa je prišla plača, ki je bla tako absurdno majhna, da sva oba spakirala, se usedla v njegov avto, ki je bil totalno napolnjen ter odšla proti Norveški, kjer naj bi delala kot prostovoljca preko Workaway. Prevozila sva Nemčijo, Dansko, Švedsko in po 1 tednu vožnje prišla na Norveško. Na Danskem sva prespala pri dveh puncah preko couch surfing. V zameno za pomoč okoli hiše lahko spiš, ješ in seveda spoznaš nove odštekane ljudi.
Na Švedskem sva prenočila v koči sredi narodnega parka, sredi gozda. V kamin sva nametala drva, ki sva jih v temi sekala, si zakurila, odprla pivo, potem še eno in še eno in še eno… Koča, kamin, pivo, muzika – bilo je nepozabno. Kadar nisva spala po kočah in pri tujcih, sva spala kar v avtu. Ko sva končno prispela na Norveško a še nisva prišla do cilja, sva sredi noči iskala »parkirišče« kjer naju nebi kregali. Zapeljala sva se v hrib, ki se je na koncu spremenil v goro ter zelo strmo in ozko cesto. Odločila sva se parkirati in kar naenkrat »boom!«. Pa je dobil auspuh lepo, veliko luknjo zaradi katere sva se peljala kot bi se peljala s traktorjem. Videla sva znak za avtomehanika, ostro zavila in spoznala Michaela in njegovo lepo ženo ter seveda psico Misho. Ni bil avtomehanik, je pa imel garažo katero nama je posodil ter nekaj orodja s katerim smo skupaj začasno popravili ta bogi auspuh. Kot bi prilepil flajšter gor. Zmenili smo se, da če pomagava pri prenovi njihovega kluba, lahko ostaneva v hiši za goste.
Tako sva jim pomagala, odpeljali so naju tudi na noro avanturo, s kajaki po fjordu kjer smo videli nekaj podobnega delfinom na lep sončen dan. Šli smo tudi na pohod po potki, ki je bila.. no ne ravno tista dobra stara pohodniška potka pač pa skale, led in sneg, vse strmo, ozko in prepad. Kar napeto. Po nekaj dneh smo se poslovili saj sva morala na pot, da bi končno prispela do cilja – Eidsdal. Nekje okoli 22. ure sva sodeč po navigaciji imela še 30min po cesti, ki je bila zaprta zaradi snega. Po navodilih »šefa«, ki naju je pričakoval, sva šla na 2 trajekta saj druge ceste ni bilo in končno prispela. Predstavili smo se, razpakirali, midva sva se seveda skregala tako, da je moj dragi prijatelj prvo noč spal kar v avtu. Krivim kronično utrujenost. Naslednji dan smo se kar spravili na delo. V par dnevih so prispeli še ostali avanturisti iz Španije, Afrike, Afganistana, Kanade… Skupaj smo si izmenjali veliko zgodb in doživetij, seveda smo se parkrat pošteno napili, se družili na lep sončen dan igrali nogomet, ribarili, kuhali itd.
Prišel je čas, ko sem morala jaz na pot domov. Dobila sem odlično idejo, da ne povem nobenemu in jih vse presenetim. 1 dan prej sva se odpeljala do Osla, ga malo raziskala, šla na pivo ter spat kam drugam kot v avto. Zjutraj me je pospremil do letališča kjer sem se seveda izgubila ene 2-krat.. končno sem se usedla na letalo. Pristali smo v Turčiji, kjer sem se spomnila, da sem brez potnega lista, imela sem samo osebno. Šla sem za drugimi kot, da je vse ok, nekateri so me čudno gledali, drugi okregali v njihovem jeziku, potem pa sem prišla na letalo (še danes ne vem kako). Prispela sem v SLO – Ljubljana, kjer sem prvo presenetila sestro, prespala pri njej, naslednji dan sem šla z njo v Mcdonald’s, kjer dela ona in kjer sem potem delala tudi jaz. Potem sem se odpravila proti Prekmurju s prevozi kjer sem presenetila še starše. Odziv je bil nekaj najboljšega. Letos planirava še en »izlet« v Belgijo, pozdravit ljudi in seveda vzet njegovo nesrečno potovalko, ki je ostala tam. To bo še zabavno! Za zdaj pa naprej pridno študirat.
To je moj zelo skrajšan prispevek, ki govori o dveh »idiotih«, ki sta se odločila spakirat stvari in preprosto it 😉 . Vsem, ki ste bolj organizirani priporočam, da se organizirate vsaj 1 mesec pred takim potovanjem, bo zagotovljeno celo potovanje 100x lažje z veliko manj takih in drugačnih presenečenj. Če pa ste kot kura brez glave tako kot midva, pa skol! (pomeni nazdravje).
