Destinacije
Avtor: Minea Šućur
Fakulteta: Medicinska fakulteta
Kraj: Lizbona, Portugalska
Izkušnja: Mladinska izmenjava
Obdobje: 18. 9. 2017 – 25. 9. 2017
V vsakodnevnem načinu sporazumevanja poleg besedne govorice uporabljamo tudi marsikatere nebesedne elemente. Samo pomislimo na našo obrazno mimiko, vse kretnje, ki jih znamo pokazati z rokami (predvsem kadar smo jezni) ali pa na našo držo. Le kdo izmed nas se v osnovni šoli ni naučil dvoročne abecede za pošiljanje »skrivnih« sporočil na daljavo?
Priznam, ko se prvič soočiš z znakovno govorico te številne kretnje naravnost prevzamejo, gor, dol, še bolj gor, levo, malo bolj levo, vse pa postaja čedalje težje in vedno več kretenj si je potrebno zapomnit, saj si jih nikakor ne moreš zapisati. Kot vsak nov jezik je tudi ta bogat s svojo kulturo, ki te počasi prevzame z osupljivo obrazno mimiko in iznajdljivostjo. Le poglej si kakšen posnetek in boš hitro razumel, kaj želijo povedati.
Projekt Breaking the Silence (BTS) je v okviru Društva študentov medicine Maribor aktiven že 4 leta in se ukvarja z integracijo gluhih in naglušnih oseb primarno z organizacijo delavnic znakovnega jezika. V teh letih smo med sabo sodelovali s partnerji iz Hrvaške in Romunije, v lanskem letu pa smo se znanje znakovnega jezika odločili prenesti tudi na mlade emigrante iz Afrike, ki se srečujejo s številnimi težavami zaradi ekonomskih in socialnih ovir ter kulturnih razlik.
Partnerska organizacija Bue fixe, ki se nahaja v občini Amadora, je lokalno, neprofitno združenje, sestavljeno iz mladih priseljencev afriškega izvora (migrantov). Kot mladinska organizacija je njihova prednostna naloga podpora drugim mladih, ki se srečujejo s podobnimi težavami, kot so brezposelnost, socialna izključenost, diskriminacija in pomanjkanje ustreznih informacij o okužbi s SPB / HIV / AIDS, kršenje socialnih ter človekovih pravic. Populacija, ki ji organizacija namenja največ pozornosti, so najstniki in mladi, ki izvirajo iz afriških (portugalsko govorečih) držav, in izhajajo iz ranljivih skupnosti.
Organizaciji sta si med seboj nekoliko podobni, saj so ciljna populacija v obeh primerih mladi z željo pridobivanja dodatnih kompetenc, vsekakor pa se osredotočata na povsem različne tematike, iz česar je nastalo tudi naše partnerstvo. Nezmožnost komunikacija vodi v distanco med sogovornikoma, ki ne doprinaša k uspešnemu sodelovanju, skupnemu zaupanju in navsezadnje zdravljenju, naš cilj pa je, da to prepreko čimbolj minimiramo.
Naša skupna pot se je začela v Lizboni, na mestu kjer se obrobje mesta stika z oceanom. Za boljše spoznavanje in sodelovanje pri tedenskih aktivnostih smo večer otvorili z »National food and drink party«, druženje pa nadaljevali naslednje jutro s kavo in športnimi aktivnostmi na plaži.
V popoldanskih terminih smo se osredotočili na delavnice, ki so temeljile na spoznavanje tako invalidnosti, kakor tudi preostalih motenj, ki lahko predstavljajo prepreko pri vključevanju v družbo. Slepota, gluhost, nemost ali nezmožnost uporabe rok so bile glavne vloge, v katerih smo se posamezniki morali preizkusiti, za nalogo pa smo dobili gradnjo 1 m visokega stolpa iz listov papirja, vrvice in lepilnega traku. Hitro smo spoznali, da ne glede na naša prizadevanja nismo uspeli enakopravno v igro vključiti vseh članov skupine in tako hitro izolirali nekatere člane, kot to pogosto počne tudi družba.
Naslednja delavnica je temeljila izključno na gluhoti, kjer smo s pomočjo okrogle mize spoznali položaj gluhih v svetu, ki se nenehno osredotoča na sluh. Samo pomislimo na odsotnost zvokov v prometu, klicanja, na nerazumevanje in nezmožnost komuniciranja z neznanci v množici ljudi, saj jih večina še vedno ne pozna osnovnih kretenj. Iz tega razloga so gluhi razvili številne prilagoditve, ki jim omogočajo lažjo integracijo, naša naloga pa je, da njihove metode spoštujemo in jih tako le malenkost olajšamo vsakodnevne opravke.
Na temo vključevanja v družbo smo se dotaknili tudi tematike sovražnega govora. Pogledali smo si primere, ki jih lahko najdemo na internetu ter jih v skupinah razvrstili glede na njihovo škodo, ki jo lahko povzročijo posamezniku, vendar pa nismo imeli podanih okoliščin, od katerih je vpliv prav najbolj odvisen. Aktivnost smo zaključili s kratko igro, kjer smo sovražni govor morali uporabiti za predstavitev podanih terminov.
Soboto smo preživeli v Amadori ter njihovem lokalnem društvu gluhih in in naglušnih oseb. Njihovi aktivni člani so nam s pomočjo tolmačke predstavili glavne problematike, s katerimi se dnevno srečujejo, položaj gluhih v Lizboni in na Portugalskem ter načrte za delovanje v prihodnosti. Predstavili so nam tudi nekatere kretnje za mednarodni znakovni jezik, ki se v večini uporablja na svetovnih srečanjih, hkrati pa bili zelo hvaležni za naš izkazan interes. Za parnersko organizacijo smo tudi samo pripravili delavnico znakovnega jezika, ki se je odvila v treh delih.
Prav to je bil naš glavni povod za izvajanje delavnic znakovnega jezika tudi v Mariboru. Pri opazovanju kretanja se nam pogosto zdi, da kretnje nimajo nekega smisla, še posebej ko opazujemo kretanje gluhih v sredini intenzivnega pogovora. Kot vsak tuj jezik, je začetno učenje in nerazumevanje zelo naporno in ko se že vprašaš po smislu vsega se hitro zaveš, da v svetu gluhih in poraza. V njihovem vsakodnevnem življenju ni klicanja, dretja, trobljenja, nagovarjanja neznancev in vseh presotalih zvočnih signalov, medtem ko je tolmačev veliko premalo.
Mi smo tisti, ki jim lahko pokažemo pripravljenost in z znanjem samo osnovnih kretenj nekoliko približamo naš svet. Njihovo upanje na obrazu ter navdušenje nad znanjem ter pripravljenostjo učenja mi vedno znova daje potrditev, da lahko z nekoliko vloženega truda resnično pomagamo drugi osebi pa čeprav samo z enim gibom.
