Avtor: Bina Šijanec

Fakulteta: Fakulteta za organizacijske vede Kranj

Kraj: Lizbona, Portugalska

Izkušnja: študijska izmenjava

Obdobje: 8. 9. 2018 – 31. 7. 2019

Vsakdo ti bo povedal svojo zgodbo o Erasmusu. Zgodbe tistih, ki so spakirali kovčke in se podali na pot v tujino, so lahko podobne ali popolnoma različne. Tudi, če je nekdo že izkušen Erasmus študent, je lahko ena izkušnja popolnoma različna drugi ali zelo podobna.

Nekdo ti bo rekel, da je Erasmus ena sama zabava, nekdo drug pa, da ni bilo časa za zabavo. Eni ti bodo rekli: »Super je bilo! Sanjsko! Noro!«, spet drugi bodo lahko tarnali, kako je bilo za znoret.

Nekdo vandra naokrog in obišče znamenitosti ter naravne lepote države gostiteljice, nekdo drug morda niti ne ve, kaj vse je izven študentskega kampusa in »Erasmus cornerja«. Nekateri se zaprejo v svoje sobe in ne opazijo življenja zunaj njihovih brlogov, nekateri pa si zgradijo veliko mrežo novih poznanstev in prijateljstev iz vsega sveta. Eni imajo močno domotožje, eni bi še kar ostali. In eni res ostanejo, ker najdejo ljubezen svojega življenja in/ali sanjsko službo, drugim zrastejo krila, da poletijo še drugam, spet tretje rodne korenine povlečejo, da se vrnejo k svojim bližnjim in s pridobljenim znanjem in izkušnjami obogatijo domače okolje.

Eni bodo rekli, da je vredno okusiti kulinariko tuje države, drugi bodo prisegali na to, da kar kmet ne pozna, ne jé. Nekdo pogreša »all-inclusive hotel mama«, drugi so presenečeni nad sabo, ko odkrivajo svoje skrite kuharske talente, za katere morda sploh niso vedeli. Eni se jezijo na sostanovalce, ki vedno znova pozabijo, da njihova mama ne živi več z njimi, da bi pospravila za njimi, drugi stopijo čez in jim ni mar za to. Eni kupujejo spominke, drugi nabirajo trenutke spominov, ker vedo, da najboljše stvari v življenju niso stvari.

Nekdo bo rekel, da se (na)uči jezika države gostiteljice, drugi se požvižga na to. Eni te bodo želeli prepričati, da moraš vedeti, kam želiš iti, še preden se prijaviš, drugi bodo mnenja, da je naključna izbira destinacije prava pot. Eni bodo morda rekli, da lahko študiraš tudi z nogami na mizi, drugi bodo tarnali o strogih pravilih univerze gostiteljice.

Nekdo bo rekel, da izberi luksuzno stanovanje sredi mesta, nekdo drug ti bo svetoval najeti sobico brez okna – samo, da je poceni – spet tretji bodo rekli, da je študentski dom prava izbira zate. Eni bodo rekli, da si prestar/-a, drugi, da si premlad/-a. Eni bodo rekli, da si »nor/-a«, ker greš, drugi, če ne greš.

Lahko da je vse res, kar pravijo, lahko so pa to le njihova (omejujoča) prepričanja. To me spominja na zgodbo Anthony de Mella o sosedu, ki je prišel k Nasredinu, da bi si sposodil njegovega osla. »Sem ga že posodil,« je odgovoril Nasredin. V tistem trenutku se je osel začel oglašati v hlevu. »Saj ga slišim, kako riga?« je rekel sosed. »Komu boš torej verjel, oslu ali meni?« Lahko verjameš zgodbam, ki jih pripovedujejo Erasmus študenti, lahko pa enostavno oddaš prijavo in doživiš na lastni koži, kaj pomeni iti iz cone udobja domačega ognjišča. Morda bo tvoja prijava na Erasmus rešena v nekaj urah, lahko se bo zapletalo vse, kar je možno in kar si misliš, da ni možno. Na vse zaplete lahko gledaš kot na neprehodne ovire ali preprosto kot na preizkuse, ali si res želiš Erasmus izkušnjo. Lahko omagaš pred ovirami, lahko pa vsakič znova rečeš »da«, stopiš čez oviro, dvigneš tudi slonovo nogo, če je treba in se veseliš nove zmage. Eni se sprašujejo: »Kaj je meni tega treba?« Drugi si postavijo vprašanje: »Kako lahko uživam v spoznavanju različnih kultur in iz dneva v dan postajam boljša verzija sebe?« Eni se nič ne vprašajo.

Nekdo ti bo rekel, da je to le eno leto v tvojem življenju, nekdo drug bo rekel, da je to tvoje življenje v enem letu, zato živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji; pleši, kot da te nihče ne gleda; poj, kot da te nihče ne posluša. Komu naj torej verjameš? Če ti lahko dam le en nasvet, je to: ne verjemi, kar pravijo o Erasmusu … … pojdi in se prepričaj!