Avtor: Nejc Ajlec

Fakulteta: Fakulteta za farmacijo, Univerza v Ljubljani

Kraj: Berlin, Nemčija

Izkušnja: študijska izmenjava Erasmus +

Obdobje: 1. marec – (31. avgust )

1. marec. Starša sta me zgodaj zjutraj odpeljala do letališča  v Budimpešti od koder sem poletel proti Berlinu, kjer sem naslednji dan uradno začel svojo Erasmus izmenjavo s tečajem Nemščine. Leto dni in pol načrtovanja, dogovarjanja, urejanja birokratskih zadev, podpisovanja pogodb, iskanja zavarovanja in nastanitve ter učenja o mestu in ljudeh je doživelo svoj vrhunec v tistih 5 minutah na letališču, ko sem se dokončno poslovil od svojih staršev. S težkim cmokom v grlu, sem jim povedal, da se vidimo čez pol leta, a sem se vseeno poln pričakovanja vkrcal na svoj let. Takrat so govorice o virusu COVID-19 bile že tako močne, da jih enostavno nisi mogel preslišati, a vseeno na letališču nisi zaznal posebne panike. Na vsakem vogalu si sicer res zagledal razkužila za roko, tu in tam kakšno masko, a vseeno so se ljudje čisto normalno družili med seboj. Dobro se tudi spomnim, da sem se takrat vseeno malo bal, da letalo zaradi virusa ne bi vzletelo in da bi ostal doma. Sam sebi sem govoril: »Samo, da pristanem v Berlinu, pa bo mir!«, kako naivno…

Ne glede na vse, sem brez problema prišel do Berlina, se vselil v svoj novi študentski dom in kot predvideno začel s tečajem Nemščine. Naša skupinica na tečaju je bila res multinacionalna, saj sem bil skupaj s študenti iz Južne Koreje, ZDA, Kolumbije, Mehike, Brazilije, Norveške, Japonske itd. Koronavirus je bil že od samega začetka tematika, ki smo se je večkrat dotaknili in vsak po svoje komentirali stanje ter poročali o situaciji v naših državah. V Sloveniji se je takrat stanje vedno bolj zaostrovalo, čutila se je nervoza po družbenih omrežjih in zato sem v vseh pogovorih svoje tuje prijatelje opozarjal, da stvar utegne biti zelo resna ter zna tudi vplivati na našo Erasmus izkušnjo. Takrat me ni še nihče jemal resno in po pravici povedano, ne vem če sem tudi sam sebi verjel. Če pa že, pa si preprosto nisem želel predstavljati, da bi lahko dejansko občutil posledice bolezni. Kljub temu sem nenehno spremljal stanje v Sloveniji, ki se je vedno bolj zaostrovalo. Dobili smo prve potrjene primere, začele so se zapirati fakultete in vedno več objav je bilo na temo COVID-19. Veliko sem bil tudi v stiku z domačimi, prijatelji ali sošolci, ki so mi govorili, da je situacija čudna, nenavadna in da ne vejo točno kaj jih čaka.

V Nemčiji takrat (govorim o začetku marca) še ni bilo čutiti nič posebnega. Vse fakultete in aktivnosti so normalno potekale, ljudje so se prosto družili po gostilnah, hodili na sprehode po centru in zdelo se je, da nič ne more vplivati na življenje v Berlinu.

Pa smo že v drugem tednu mojega bivanja v Nemčiji, natančneje, v sredo, 11. marca, ko se je vse skupaj spremenilo z obvestilom s strani univerze. Prišlo je do prvega potrjenega primera okužbe na univerzi; baje se je okužil zaposleni na računalniškem oddelku in pričakoval sem, da bodo v trenutku zaprli univerzo in nam povedali, naj ostanemo doma. Nasprotno, rekli so nam, da se dobimo po urniku zjutraj ob 9.00 kot po navadi, kjer se bomo vse dogovorili, tečaj pa bo potekal normalno naprej. Tisti trenutek me je takšno početje razjezilo, zdelo se mi je skrajno neresno, neprimerno in od Nemcev, ki pregovorno vedno vzamejo stvari resno, sem pričakoval več. Že zaradi tega, ker bi Slovenci v podobni situaciji definitivno odreagirali bolj resno. Kakorkoli že, naslednji dan smo vsi prišli na univerzo, kjer so nam kakopak povedali, da tisti in naslednji dan (četrtek 12.3. in petek 13.3.) odpadejo vsa predavanja, v ponedeljek pa bi naj vse skupaj potekalo normalno. Mišljenje, da bo vse skupaj »izginilo čez vikend« se mi je zdelo totalno butasto, saj sem vedel da se bo stanje vedno bolj poslabševalo. Še isti dan sem poklical domače in jih vprašal, kaj bi bilo smiselno storiti tisti trenutek in še danes sem jim hvaležen, da so me dobesedno prisili, da sem še isti dan kupil letalsko karto.

Že naslednji dan sem bil dom. Slovenija je že 3 dni kasneje zaprla meje za zračni promet. Sam sem bil prvi iz naše Erasmus družbe, ki je naredil to potezo, vendar so se  eden za drugim  enako začeli odločati vsi ostali, sploh zaradi dejstva, da bi se naj celoten tečaj prestavil v online obliko. Začetek semestra, ki je bil planiran 1. aprila pa so nam prestavili na tri tedne kasneje. Dan pred odhodom sem poklical še v zdravstveni dom in jih povprašal, če se je smiselno priti testirati. Zelo prijazna gospa na drugi strani me je samo povprašala po osebnih podatkih in po zdravstvenem stanju in ker takrat pri sebi nisem opazil nobenih simptomov, se mi ni bilo potrebno priti testirat.

Ko sem se vračal domov, sem se na letališče odpravil skupaj s študentko iz Italije, ki se je vračala domov k svoji družini v žarišče bolezni, v Bergamo. Iskreno sem ji zaželel vse dobro, se od nje poslovil in se vkrcal na letalo do Brnika.

Po vrnitvi domov, sem se samoiniciativno odločil za dvotedensko karanteno, saj se mi je zdelo odgovorno, da to storim. Pričakoval sem sicer, da bom tovrsten nasvet dobil s strani države ali kogarkoli drugega pa se to ni zgodilo. Trenutno je moje zdravstveno stanje v redu. Tako pri sebi, kakor tudi pri drugih družinskih članih ne opažam nobenih simptomov in upam, da tako ostane do konca karantene.

Še vedno sem v stiku s svojo družbo iz Berlina, se nas je pa že kar nekaj odločilo, da dokončno prekinemo izmenjavo in nadaljujemo svoj študij v domačih državah.

Od svoje izmenjave sem res veliko pričakoval, saj je bil moj namen, da še dodatno utrdim tuje jezike, raziščem nove kulture, spoznam ljudi iz drugih držav in še dodatno utrdim svojo osebnost. Moja izmenjava je trajala pičlih 12 dni, a vseeno poskušam na vse skupaj gledati pozitivno in iz tega potegniti le najboljše. Ob tej priložnosti bi se rad še zahvalil Fakulteti za farmacijo in Univerzi v Ljubljani, ki sta mi omogočili prihod nazaj domov in mi še vedno pomagata pri usklajevanju vseh obveznosti. Vsem študentom, ki pa imajo podobno situacijo kot jaz pa želim vse dobro!