Destinacije
Dolgo sem razmišljal, o čem pisati, pa ne zato, ker ne bi imel o čem – prav nasprotno, članek je prekratek, da bi lahko v njem izpostavil vse, kar sem doživel in nasploh vse, kar ti Erasmus da. Vem, da se to marsikomu sliši kot kliše. Pravzaprav tako govorijo vsi, ki so se udeležili teh izmenjav … zakaj bi jim torej verjeli? Šalo na stran … Priznati moram, da sem bil pred tem tudi sam dvomljivec. Z mojo vezavo (Slovenski jezik in književnost/Geografija), še bolj pa z mojo nesamozavestjo pri uporabi angleščine, nisem nikdar niti pomislil, da bom odšel v tujino za toliko časa, kaj šele, da bi tam študiral. Pa vendar se včasih v življenju zgodi nekaj, kar te potisne iz cone udobja in naenkrat se znajdeš na poti k najbolj nori izkušnji v svojem življenju. Odločil sem se za Lizbono – slučajno zato, ker je eno od nas najbolj oddaljenih evropskih držav, pa tudi zato, ker imam raje toplejše kraje.
Svojo pot sem zapečatil s februarsko prijavo na Universidade de Lisboa. Takrat je šlo zares. Potrebno je bilo izbrati predmete, ki jih bom opravljal, na srečo sem našel tudi prave menjave za predmete na Filozofski, s katerimi so se profesorji strinjali. Izbral sem predvsem tiste s področja geografije, saj je bilo več možnosti, presenetljivo pa sem na tamkajšnjem lektoratu za slovenski jezik (v Lizboni, ja!) našel tudi nekaj na področju slovenščine. Naj povem, da sem šele naknadno izvedel, da bodo vsa predavanja v portugalščini – še nekaj mesecev nazaj bi se zaradi tega povsem prestrašil, morda celo odpovedal izmenjavo, a tokrat sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Z lizbonskimi profesorji smo se potem na licu mesta dogovorili, da bodo vsaj izpiti v angleščini, kar je bilo veliko olajšanje, le predavanjem je bilo nekoliko težje slediti. A če te snov zanima, tudi to ni nobena ovira (na koncu lahko izpite pišeš tudi boljše kot domačini, preverjeno!).
V Lizbono sem prišel že v drugi polovici avgusta, predavanja so se začela sredi septembra, kar je pomenilo, da sem imel ogromno prostega časa za spoznavanje živahnega mesta. Nekaj znancev je bilo povsem slučajno ravno v tem času v Lizboni, nekaj tudi takih, ki so izmenjavo tukaj že končali. Kljub temu da sem se odločil na izmenjavo oditi sam, je bila njihova pomoč pri spoznavanju drugih študentov v prvem tednu neprecenljiva. Tam, sredi Bairra Alta, sem se odločil, da se namesto na fado (priljubljena glasba, ki jo izvajajo v majhnih barih), odpravim na pivo s tujimi študenti, ki sem jih preko Slovencev ravno spoznal. Najboljša odločitev v mojem življenju – spoznal sem svoja nova najboljša prijatelja in »sotrpina« na izmenjavo, dekle iz Nizozemske in Madžara, ki drugače živi na Danskem. Skupaj smo preživeli pravzaprav vsak dan v naslednjih nekaj mesecih, še danes pa smo dnevno v stiku – prav noro, ko takole pomisliš. Vsekakor pa nista bila edina – toliko ljudi, novih študentov, nisem spoznal še nikoli v tako kratkem času. Nova poznanstva so brez dvoma največje darilo, ki mi ga je dala izmenjava. Ob seveda okrepljenem znanju angleščine, tudi nekaj frazah portugalščine.
Prijateljske vezi smo ob številnih zabavnih, nekaterih celo malce zamegljenih večerih, nočeh, krepili tudi z udeležbami na številnih izletih po vsej Portugalski, med drugim smo odkrivali lepote najbolj zahodne točke kontinentalne Evrope, Cabo da Roca, se čudili skrivnostni Sintri, odkrili meni osebno najlepšo plažo, kar sem jih videl, Praia da Ursa, se sprehajali po neskončno dolgih obalnih predelih Costa da Caparica … Tudi za daljša potovanja se je našel čas. Čudoviti Algarve, zeleni Azori in tudi skok v Afriko, natančneje v Maroko.
Vse to ti ostane. Spomini, slike, videi, poznanstva, prijateljstva, samozavest. Če bi že prej vedel, kar vem sedaj, bi odšel že nekaj let nazaj, vsekakor pa boljše pozno kot nikoli. Po pravici lahko povem, da mi je pol leta Erasmusa dalo več kot vsa ostala leta šolanja skupaj. Res je, kar pravijo: »Erasmus is not one year in your life. It’s your life in one year.« Izkoristi ga!
