Avtor: Valentina Novak

Fakulteta: UM FGPA

Kraj: Covilhã, Portugalska

Izkušnja: Študijska izmenjava Erasmus+

Obdobje: 18. 9. 2015 – 18. 2. 2016

Ko sem v začetku tretjega letnika prve stopnje razmišljala o absolventu, sem imela v mislih naporno zaključevanje predmetov in pripravo diplomskega dela. Po spletu okoliščin in sprotnemu učenju sem  v začetku zimskega semestra s sošolcem začela sanjariti o delu v tujini z namenom utrditve jezika in pridobivanja mednarodnih izkušenj. Kar naenkrat se mi je utrnila ideja o izmenjavi.

Odločitev je padla sunkovito in že sem lovila zadnje ure do prijavnega roka. Zaželela sem si mediteranskega podnebja, zato sem se odločila za Portugalsko. Pregledala sem  seznam možnih fakultet in poiskala fakulteto z najmanjšo zahtevano stopnjo angleščine, saj je bil moj strah do angleščine precej velik.  Moja odločitev o polletnem »oddihu« od doma je presenetila tako družino kot prijatelje. Zavedanje o pomembnosti odločitve je prišlo za mano šele na letališču, ko sem se vsa objokana poslavljala od objokanih staršev. Odhod so mi olajšale prijateljice, s katerimi smo pred začetkom izmenjave spoznavale Lizbono in jug Portugalske.  

Po prihodu v moje mesto Covilhã sem se najprej vselila v študentski dom, kjer je bivala večina erasmus študentov, Brazilcev ter tudi precej domačih študentov. Prve nove prijateljice so bile »cimre« v apartmaju, ki so prihajale iz Romunije, Turčije in Španije. Naslednji dan sem precej prestrašena iskala referat, da uredim vso dokumentacijo ter se z google prevajalnikom pripravljala na vstop v pisarno. Izmenjava se je zame začela tudi uradno in jaz sem se vsak dan bolj privajala na stalno uporabo angleščine, saj sem bila edina Slovenka v tem mestu, zato nisem imela druge izbire. Po enem tednu se je ves strah razblinil, moj krog prijateljev pa se je vztrajno širil.

Covilhã je tradicionalno mesto v osrčju Portugalske, zato je bilo v času mojega študija tam precej festivalov, ki so na svoj način prikazovali portugalsko kulturo. Lokacija mesta je bila razmeroma ugodna, saj je bila pot do Porta ali Lizbone precej podobna. S tamkajšnjim društvo ESN, ki »skrbi« za tuje študente, sem se udeležila precej izletov in aktivnosti v bližnji ali daljni okolici mesta. Zaljubila sem se v ritem življenja Portugalcev, ki so me očarali s preprostostjo, prijaznostjo in počasnim načinom življenja, saj sem dobila občutek, da čas tam teče počasneje kot tukaj in da znajo Portugalci bistveno bolj uživati v posameznih trenutkih kot pa mi, ki z veliko mero živčnosti lovimo vsakodnevne obveznosti.

Začetno domotožje je minilo skoraj v trenutku, saj sem bila zelo zaposlena z različnimi aktivnostmi, spoznavanjem novih krajev, odlične kulinarike, jezika ter seveda s študijskimi obveznostmi, ki sem jih morala v okviru izmenjave tudi opraviti. Fakulteta mi je bila zelo všeč, odnos profesorjev in sošolcev pa tudi. Vsi so me zelo lepo sprejeli v svoje razrede, saj sem bila pri vseh izbranih predmetih edina Erasmus študentka. Všeč mi je bil tudi način dela, ki je bil bolj praktično usmerjen kot pri nas.

Lahko bi rekla, da sem po enem mesecu popolnoma osvojila bivanje na drugi strani Evrope. S tečajem kizombe in bachate sem se še bolj vključila v življenje domačinov, ki so me prav tako zelo toplo sprejeli medse. Nad angolskimi ritmi sem bila namreč tako navdušena, da sem si želela del teh občutkov vzeti domov v Slovenijo. Vsakodnevno sem spoznavala druge kulture, saj so študenti prihajali z vseh koncev Evrope, velik del pa tudi iz Brazilije in Angole, saj ju s Portugalsko veže bogata zgodovina.

Tekom izmenjave sem se izjemno navdušila nad spoznavanjem novih krajev, tako da sem povsem nehote našla nov hobi. Iskala sem različne možnosti za raziskovanje, četudi je šlo samo za nekaj urni samostojni »pobeg« v sosednje mesto. Povezave so razmeroma dobro urejene, zato kratkih oddihi niso predstavljali težav. Z dvema prijateljicama sem med drugim odkrivala tudi lepote Azorov, portugalskega otočja, ki velja za pravi evropski raj sredi Atlantika.  Poleg izjemnih ljudi, s katerimi sem preživela nepozabne trenutke, sem bila navdušena nad svobodo, ki sem jo čutila v tistem času.  Imela sem priložnost, da se popolnoma osamosvojim, saj v bližini ni bilo staršev ali prijateljev, ki jih poznam že od otroštva.

Skok iz cone udobja se je izkazal za zelo dobro potezo. Nepomembnih skrbi, s katerimi si vsakodnevno belimo glavo v slovenskem (pre)hitrem tempu življenja, tam enostavno ni bilo. Bila sem obkrožena z ljudmi enakega razmišljanja, saj smo se vsi zavedali, da moramo maksimalno izkoristiti čas za druženje in raziskovanje ter vsak dan užiti do zadnjega trenutka. Ali pa ga začeti skupaj z opazovanjem sončnega vzhoda na sosednjem hribu. Skupaj smo počeli stvari, za katere si pri nas verjetno nikoli ne bi vzeli časa ali pa bi se nam zdele samoumevne.

Najbolj boleči trenutki so prišli na vrsto na koncu izmenjave, ko so se študentje postopoma vračali domov. Pa vendar smo si ob žalostnih trenutkih poslavljanja obljubili, da se slej kot prej zopet srečamo, naj bo to v Sloveniji, na Poljskem, v Grčiji ali kjerkoli drugje po Evropi. Izmenjava je name pustila močan pečat in jo še danes štejem za največjo, a hkrati najboljšo odločitev v življenju, saj se mi je svet po prihodu domov obrnil na glavo. Razmišljanje se mi je namreč popolnoma spremenilo, lahko bi rekla, da sem svet začela sprejemati z drugačnimi očmi in s še večjo mero radovednosti. Poleg izjemnih spominov in izkušenj mi je ostalo veliko prijateljev za vse življenje ter  osebno zadovoljstvo, da sem z iznajdljivostjo v različnih situacijah, prilagajanjem ter spoznavanjem in spoštovanjem drugih kultur postala še boljši človek. In to je največ, kar šteje.