Destinacije
Avtor: Ana Špehonja
Fakulteta: Medicinska fakulteta univerze v Mariboru
Kraj: Kumasi, Gana
Izkušnja: Izmenjava
Obdobje: 9. 7. – 5. 8. 2018
Od nekdaj me je zanimala medicina v izrednih razmerah, zato sem se odločila, da bom izmenjavo opravljala v odročni in eksotični Afriki. Natančneje v mestu Kumasi, ki je drugo največje mesto v Gani. Mesto je zelo veliko z gosto poseljenostjo, tu prebiva okrog 2 milijona prebivalcev. Posledično zna biti kar kaotično, gneča, vrvež in hrup so stalno prisotni. Nahaja se v sredini Gane, kar je super za vikend potovanja. Tukaj pa je tudi vreme veliko bolj prijetno kot v Akri (glavno mesto Gane), kjer je pogosto zelo vlažno, z neprijetnimi vonjavami. Večino časa smo imeli prijetnih 25°C, noči in jutra pa so kar hladna. Pred odhodom sem se morala cepiti proti Rumeni mrzlici, saj brez mednarodnega potrdila ne moreš vstopiti v državo. Obvezna pa je tudi profilaksa za malarijo.
Varnost
Za Gano velja, da je to Afrika za začetnike. S to trditvijo se popolnoma strinjam. Ves čas izmenjave sem se počutila zelo varno. Ganci so neverjetno prijazni ljudje, vsi bi te radi spoznali, zanima jih od kot si, kaj tu počneš in če ti je Gana všeč. Belci smo predstavljali pravi atrakcijo in večkrat pritegnili več pozornosti kot bi si je želeli. Na ulici ti hoče vsak nekaj prodati, saj vidijo belce kot denar na nogah. To lahko postane nadležno, vendar te ob nazorni gesti pustijo pri miru. Če rabiš pomoč ti bo vsak z veseljem pomagal.
Prevoz
Letela sem s Turkish airlines iz Ljubljane, s prestopom v Istanbulu. Iz Akre do Kumasija sem pa prišla z VIP avtobusom, ki je neverjetno udoben in ugoden. Vožnja traja 5 ur, za karto pa daš 8 evrov. Zabavno je, saj avtobusi v Gani nimajo voznega reda, ampak odrinejo, ko se avtobus napolni. Po Kumasiju pa smo potovali z Uberjem.
Nastanitev
Nastanjena sem bila v bolnišničnem kompleksu Komfo Anokye, v študentskem domu. Celoten kompleks je zagrajen, kar pomeni, da ne more vsak vstopiti. Tako je kampus miren, čisto drugače kot zunaj ograje. Študentje smo bili nastanjeni v sobah, kjer so bile po večini dve postelji. Sama sem prebivala v kletni sobi, kjer ni bilo prav veliko svetlobe, pa tudi prezračiti je ni bilo mogoče. Stranišče je bilo pa v višjem nadstropju in sem si ga delila še s štirimi sobami, vendar je bilo čisto. Večkrat se je zgodilo, da je zmanjkalo vode, takrat se pač umiješ z vodo, ki jo zbereš v velikem škafu. Tople vode ni, vendar je niti nisem pogrešala. Včasih je pa zmanjkalo tudi elektrike. Kuhinje nismo imeli na voljo, so pa v neposredni bližini stojnice s hrano, kjer lahko kupiš vse od sendviča z jajcem, sadja, celotnega obroka, do osnovnih potrebščin, kot so milo, wc papir… Prijetno je bilo, saj smo bili vsi študenti skupaj, kar je druženje zelo olajšalo.
Prehrana
Dobili smo en topel obrok na dan, v menzi na kampusu. Na voljo smo imeli 6 različnih menijev, večinoma riž s piščancem. Kuharice so bile do nas zelo neprijazne in nam dale veliko manj hrane kot ostalim, ki so prišli v menzo. Od tega kosila se nisi konkretno najedel. Se da pa hrano kupiti na food trucku, kjer za približno 1 evro dobiš ogromno hrane, ki je bolj okusna. Večkrat pa smo se odpravili na ulično hrano, ali v bližnjo restavracijo. Večinoma se prehranjujejo z rižem, katerega se tekom meseca že pošteno naveličaš. Hrano pa radi jejo zelo pikantno, kar je veliko kolegom predstavljalo veliko težavo. Evropsko hrano je težko najti, če pa jo, je kar precej dražja.
Delo v bolnišnici oz. inštitutu
Odločila sem se, da si bom za prakso izbrala urgentno medicino. Njihov sistem je kar kaotičen, pacientov je ogromno, zdravnikov pa zelo malo. Glede na stopnjo nujnosti imajo urgenco razdeljeno na tri sektorje; rumen, oranžen in rdeč. Oranžen sektor je najbolj zapolnjen in večkrat so pacienti ležali na hodniku. Ko jim je zmanjkalo postelj pa so ležali na kovinski podlagi. Delo v bolnišnici je bilo pestro, saj sem videla zelo veliko zanimivih primerov. Žal pa je zaradi izredno slabega zdravstvenega sistema oskrba pacientov zelo slaba.
Nisem imela dodeljenega mentorja, tako da sem se lahko svobodno gibala med sektorji. Zdravniki so zelo prijazni in zelo radi odgovorijo na vprašanja. Večino časa so pa zelo zasedeni, saj morajo vse popise pisati ročno.
Socialni program
Vsak dan smo se odpravili skupaj na kosilo ali večerjo, klepetali na zbirni točki, raziskovali mesto, igrali karte… Imeli pa smo tudi več zabavnih večerov, šli smo na karaoke, disko, pripravili smo si pa tudi mednarodno večerjo. Petke smo si vzeli proste in jih izkoristili za potovanje po Gani. Tako smo raziskali celotno Gano, od severa do juga! Vikende smo si načeloma sami planirali, z nekoliko pomoči ganskih študentov.
Splošna ocena izmenjave
Z izmenjavo sem zelo zadovoljna. Praktični del izmenjave je presegel moja pričakovanja. Videla sem veliko različnih primerov, predvsem pa me je navdušilo delo v takih pogojih. Zdravniki so zelo iznajdljivi, saj opreme večkrat nimajo ali pa ne dela. Veliko bolj se zanašajo na klinični pregled, kot na preiskave, ki večkrat niso dostopne. Gana kot država pa je bila zame posebna dogodivščina. Bila sem prvič v Afriki in moram priznati, da me je osupnila s svojo naravo, živalmi, rastlinjem, drugačno kulturo. Zagotovo se še vrnem!
