Destinacije
Avtor: Žana Leitinger
Fakulteta: Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko
Kraj: Madeira – Portugalska
Izkušnja: Študijska izmenjava Erasmus+
Obdobje: 14. 2. 2017 – 23. 6. 2017
Da bom nekoč odšla na izmenjavo sem se odločila že v osnovni šoli. Takrat se je teta vrnila iz enoletne študijske izmenjave v Združenih državah Amerike. Pripovedovala je zgodbe, kako so s prijatelji raziskovali nepoznane kraje, se zabavali, se skupaj učili in se v težkih trenutkih tolažili. Ves čas smo imeli na obisku zanimive ljudi, ki jih je takrat spoznala, z mnogimi je v stiku še danes. Takšno izkušnjo in prijatelje sem želela tudi jaz.
Pa previjmo čas najprej do mojega 2. letnika študija. Želja po izmenjavi je bila še vedno prisotna, informacije so bile na voljo in ponudila se je priložnost, da končno tudi sama odidem na študijsko izmenjavo. Ko sem začela raziskovati kam bi šla, sem ugotovila, da obstaja veliiiiko možnosti. Prav nisem se mogla odločiti kam naj grem, študijski program katere univerze naj preučim, katerim profesorjem naj pišem. Od poplave informacij sem skoraj malo izgubila voljo, potem pa sem, kot naročeno, med Facebook objavami zasledila čudovite fotografije pokrajin, gora in morja, ki jih je objavila znanka. Podrobneje sem pogledala njene objave in ugotovila, da je tam na študijski izmenjavi. Vedela pa sem, da študira na isti smeri, kot jaz. Bingo! »Tja hočem!« sem si rekla. Še isti dan sem ji pisala, kje je in kakšna je situacija s študijem. Nahajala se je v glavnem mestu Madeire – Funchal. Še nikoli prej nisem slišala za Madeiro. Hitro sem se usedla za računalnik in začela brskati. Več sem izvedela, bolj sem bila prepričana, da hočem točno tja. Tako, pa je bila destinacija izbrana.
Začel se je duhomoren postopek pridobivanja informacij o predmetih in možnostih opravljanja izpitov s strani gostujoče univerze ter zbiranja soglasij in dogovarjanja z domačimi profesorji. Priznam, tudi ta del je terjal kar veliko potrpljenja in zbil motivacijo skoraj do konca. A sem zdržala in uredila vso dokumentacijo. Zelo so mi pomagale pripovedi drugih Erasmus študentov, ki so me spodbujali, da naj ne obupam, saj bo ves trud poplačan.
Tako! Pa je bilo proti koncu 2. letnika vse podpisano, potrjeno in dogovorjeno, da se z začetkom novega študijskega leta odpravim na otok večne pomladi – na Madeiro. Bila sem že dogovorjena za sobo, kjer bom bivala, pripravljen sem imela že seznam stvari, ki jih ne smem pozabit spakirat, z mislimi pa sem že ležala na plaži in se sprehajala po čudoviti pokrajini.
A glej ga zlomka, z univerze na Madeiri so mi julija sporočili, da so ukinili študijski program, s katerega sem imela izbranih največ predmetov. Ponovno sem se lotila brskanja po predmetniku a nikakor nisem našla ustreznih zamenjav za predmete z domačega predmetnika. Obupana, žalostna in s cmokom v grlu sem poklicala v mednarodno pisarno na naši fakulteti, da koordinatorici sporočim, da odpovedujem izmenjavo. Ko sem celotno situacijo razložila gospe Barbari, naši koordinatorici, sem še komaj zadrževala solze, ko je gospa Barbara predlagala: »Ja Žana, kaj pa če greste v drugem semestru?« Kakšno veselje je bilo to! Sploh nisem vedela, da je takšna menjava mogoča. Hitro sem se še tretjič lotila pregleda predmetnika, in iskanja kompatibilnih predmetov, se pozanimala, če imajo v drugem semestru na univerzi gostiteljici še kakšno mesto in se dogovorila vse potrebno za menjavo termina. Tudi tokrat sem našo koordinatorico klicala s solznimi očmi, ampak tokrat od sreče.
Morda se komu zdi, da pretiravam z vsemi čustvi ampak tisti, ki ste že izpolnjevali dokumentacijo in se dogovarjali s profesorji doma in v tujini se lahko poistovetite z menoj. Traja kar nekaj časa, vzame kar nekaj potrpljenja in živcev, a na koncu se RES splača!
O vseh dogodivščinah z izmenjave se ne bom razpisala, ker jih je bilo preveč, niti niso vse za v javnost ;), ampak obljubim, da se je ves trud in potrpljenje, ki je šlo v priprave na izmenjavo, zelo splačal!
Tudi jaz sem ustvarila svoje zgodbe z izmenjave in spletla tesna prijateljstva z ljudmi od povsod, ki jih nikoli ne bom pozabila. Z mnogimi smo še vedno v stiku, še vedno se spominjamo dogodkov, kot bi jih doživeli včeraj.
Pa da ne dolgovezim več z opisi, bom za zaključek kar prilepila svoj zapis ob odhodu domov:
»So today I left my family and best friends to return to my family and best friends.
I learned that building a life for several years and leaving it for few months is not nearly as hard as building a life for few months and leaving it forever.
Thank you guys for being a part of it. I love you for that and I will always remember you. <3«
Samo to še:
Študentje, ki smo bili na izmenjavi radi govorimo o svoji izkušnji še leta po tem ko smo se že vrnili domov, pa ni to zato, ker bi se želeli hvalisati ampak zato, ker resnično cenimo to izkušnjo, ker nas misel na takrat osrečuje in ker želimo k izmenjavi spodbuditi čim več prijateljev in znancev. Če vas vsaj malo mika, da bi šli na izmenjavo. POJDITE!
