Destinacije
Avtor: Maša Bela
Fakulteta: Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru
Kraj: Las Palmas, Gran Canaria – Španija
Izkušnja: Študentska izmenjava (Erasmus +)
Obdobje: 6.9.2017 – 6.2.2018
Že pred vpisom na faks, sem vedela, da lahko kot študent veliko potuješ, da obstaja en kup organizacij, ki ti pri tem pomagajo. Vprašanje je bilo samo še… kam? In ker sem poletni tip človeka, ki celo leto sanja morje in plažo, mi je bilo jasno, da kakšna Finska odpade, na Portugalskem sem že bila in vse tako dalje, dokler ni odločitev padla na Španijo. Klasična destinacija, bi rekla večina, vendar ja, Španija ima vse, kar sem si želela. Ampak, ker vedno želim poskusiti nekaj drugačnega sem si rekla, da bi bilo super zanimivo živeti pol leta na otočku, katerega obkrožiš v enem dnevu, in tako sem si izbrala otok Gran Canario, ki pripada Kanarskemu otočju.
Dobro. Izbrala sem destinacijo, se prijavila, kaj pa zdaj? Sedaj pa papir na papir, sto podpisov in mailov. Ampak, da ne vzamem volje po izmenjavi komu že na začetku, naj poudarim, da sem zdaj na vse to že pozabila, ker to, kar doživiš na izmenjavi, odtehta vso papirologijo. No, ko pa se ta del zaključi pa razmišljaš samo še o tem, kako boš tri četrt omare spravil v en kovček in nahrbtnik, še čevljev ne smeš pozabit, pa kake knjige, po možnosti še najljubša blazina, v glavnem, to pakiranje je pravi mali projekt. Seveda ti potem mama spakira še celo vrečo zdravil, ker v tujini seveda lekarn ni, pa nekaj za prigriznit, ker ko smo zdoma razmišljamo tako ali tako o vsem drugem kot pa o hrani. Baje. Potem je tu še tisti malo »kisli« del, ko se moraš posloviti od družine, sorodnikov, sosedov pa seveda prijateljev, katerim si obljubil vsaj 10 slik plaže na dan.
Pa pride noč pred odhodom. Spakirano imaš že vse, poslovil si se že od vseh, mama se doli že po tihem joče, ti pa malo v pričakovanju, malo pa v strahu gledaš videe na youtubu o najboljših boat tripih z muziko, koktejli pa topless Juani na palubi. Ampak iskreno se nisem zavedala svojega odhoda do trenutka, ko sem se poslovila od staršev in stopila na avtobus do Milana, od tam sem namreč imela direkten let. Maša, zdaj pa gre zares. Priznam, strah je izginjal z vsako sekundo moje poti, vse bolj in bolj sem se veselila ter že komaj čakala, da pristanemo in zagledam palme, cvetoče rože, morje in peščene plaže. Potem pa šok. Zbudim se, ko smo ravno leteli nad Gran Canario in namesto tropskega videza vidim rjavo in suho pokrajino, kar me je kar malo pribilo na sedež. Kam sem jaz to prišla… Pa kaj niso rekli, da so Kanarski otoki neke vrste evropski raj? Dobro. Počasi Maša. Slab začetek, dober konec. Seveda si na začetku zgubljen, pa ko veš, da znaš špansko ampak jih zaradi naglasa razumeš toliko, kot Primorci Prekmurce že veš, da bo trajalo kaki teden ali dva, da se vklopiš. To pa še ni bilo to. Frajerka sem se odločila, da si bom stanovanje poiskala, ko pridem tja, ker zakaj bi to uredila že prej in bila popolnoma brezskrbna? »Sej pa to takoj najdeš, pa itak ni tako drago doli.« Selila sem se iz treh hostlov, z vso prtljago, utrujena od tega, ker sem namesto na plaži, cele dneve preživela na računalniku in pregledovala oglase ter klicala različne lastnike stanovanj, ki ali so bila predraga ali pa niso imela okna v sobi. Ampak dobro, naj malo preskočim nekaj tednov, ko se še iščeš, malo tipaš ljudi, s katerimi se najboljše ujameš, kje so najboljši klub, kje najboljša hrana in naj povem nekaj o tistem boljšem delu moje izmenjave.
Da je bilo vse skupaj tako nepozabno, se moram zahvaliti višji sili, da sem spoznala tako skupino ljudi, s katerimi smo postali prava mala družina, se spoznali do potankosti skozi smeh in solze ter vsak dan maksimalno uživali. Sedaj si stoprocentno mislite, da sem spoznala dva Nemca, Portugalko, Španko pa tri Francoze, ampak dejansko smo se našli Hrvati in Slovenci. Ja. In kaj smo počeli? Lenarili na plaži, se potapljali, se učili surfati (Gran Canaria je eden boljših spotov za učenje surfanja), se sončili, pa obvezna stvar na Erazmusu so roadtripi, zraven vsega pa narediti milijon slik in videoposnetkov, takih, da ko se vrneš v Slovenijo narediš en album za starše, drugega pa potem za prijatelje… Omeniti pa moram tudi vse zabave in tečaje salse ter bachate pa reggaeton 24/7, tako da na koncu znaš špansko, četudi prej nisi imel pojma o čem poje Maluma. Pa šola? Seveda je treba nekaj časa posvetiti študiju, ampak ti si »Erasmus študent«, katerim prijazni španci tako ali tako zelo pomagajo ter poskusijo ugoditi kolikor to le zmorejo.
Na kratko, takšna izmenjava ni zgolj priložnost za učenje in nekakšen poskus samostojnega življenja, tukaj gre za eno pravo malo dodatno življenje na drugi strani sveta. Na začetku sem si mislila, dobro, sej je super živeti ob plaži, uživaj dokler lahko, ampak pravo življenje te čaka v Sloveniji. Potem pa sem ugotovila, da je Erasmus prav tako tvoja realnost, ker govorimo o 5 mesecih (ali več), ne o dveh tednih počitnic. Imaš prijatelje, s katerimi preživiš vesele in žalostne trenutke pa Božič ter Novo leto in francoske solate ti ne pripravi mama, ampak Pšamek iz Poljske. In potem, ko pride konec januarja in je na tistih tedenskih dogodkih vedno manj poznanih ljudi, ker se eden za drugim vračajo domov, no takrat te pa začne stiskati. Da ne omenjam poslavljanja s tistimi, s katerimi si si bil še posebej blizu. Takrat se objemajo in jočejo vsi, pravilo, da »fantje ne jočejo« pa takrat splava po vodi.
In še dobro, da se nam spomin ne mora kar tako izbrisati in se lahko zdaj vedno z veseljem spominjamo tistih brezskrbnih dni na plaži s pogledom na surferje v oprijetih neoprenih.
