Avtor: Jana Kučej

Fakulteta: Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko

Kraj: Bristol, Velika Britanija

Izkušnja: Au pair

Obdobje: 2013

Od moje prve Au Pair izkušnje je minilo že več kot 6 let, vendar še vedno mislim, da je bila to ena izmed »best decisions I have ever made«. Spoznala sem toliko čudovitih ljudi, ki so še vedno v mojem življenju, se ogromno naučila in preživela neverjetnih 6 mesecev, ki jih nikoli ne bom pozabila.
Za Au Pair sem se odločila, ker rada potujem, spoznavam nove ljudi in imam zelo rada otroke. Kljub temu, da imam otroke zelo rada, pa sem šele v tej izkušnji spoznala, kako zelo se lahko nanje navežem in jih imam rada.
Kako pa sem do prijave sploh prišla? Preprosto, preko splete strani aupairworld.com sem si poiskala in izbrala družino, ki se je na koncu izkazala preprosto čudovita. Živeli smo v veliki hiši v zelo majhni tipični angleški vasici.

 

Ko sem prišla tja, je bilo vse na novo, vsi smo se učili eden od drugega, saj je bila to tako zanje kot tudi zame čisto nova izkušnja. Otroka Tom in Fred sta bila takrat še čisto majhna (9 mesecev in 2 leti), tako da smo najprej potrebovali kar nekaj časa, da se povežemo in si zaupamo. Kmalu smo postali nerazdružljivi. Hodili smo na sprehode, se igrali, včasih pa seveda tudi jokali. Celotna družina ter tudi širši sorodniki in prijatelji so me v hipu sprejeli. Res sem se (in se še danes) počutila kot del njihove velike družine.

 

V času mojega Au Paira sem delala 30 ur na teden oziroma kakor smo dogovorili v naprej. Kakšen teden sem delala mogoče malo več, zato pa že naslednji teden manj. Moja naloga je bila paziti in skrbeti za otroka, občasno pa sem postorila tudi nekaj lažjih hišnih opravil, kot so zlaganje posode iz pomivalnega stroja, obešanje perila, zalivanje rož in podobno. Čisto na svojo željo sem včasih pomagala tudi pri delu z zastavami, ustvarjanju, dekoriranju in delavnicah za otroke, saj mi je bilo to v dodatno zadovoljstvo. Imela sem namreč neverjetno priložnost obiskati vrsto različnih glasbenih in umetniških festivalov v Angliji in na Irskem, kjer smo delali čez teden, čez vikend pa maksimalno uživali.

 

Ker smo živeli na podeželju, je bilo sprva kar težko najti prijatelje, saj v majhni vasici ni bilo mojih vrstnikov oziroma so to bili stalni prebivalci, ki so čez teden vsi študirali v večjih mestih. Družina, pri kateri sem živela, mi je zato priskrbela avto, s katerim sem se lahko v prostem času in ob vikendih sama odpeljala v mesto ali na izlet s prijatelji.

 

 

Ko je napočil čas za vrnitev domov, mi je bilo zelo težko, saj sem za seboj morala postiti gostujočo družino, ki je v tem času postala moja druga družina, za seboj pa sem pustila še precej novih prijateljev in tamkajšnje življenje, ki mi je hitro zlezlo pod kožo in postalo del mene.
Z družino stikov nikoli nismo prekinili. Še danes si pišemo sporočila, pošiljamo fotografije, se pogovarjamo po Skypu, … Vsako poletje se vračam k njim za kakšen mesec, da spet preživim nekaj časa z otroci in pomagam na kakšnem od festivalov, v katere sem se enostavno zaljubila. Poleg tega, da se srečam s starimi prijatelji in znanci, pa je dodaten plus tudi zaslužek, saj je delo pri njih veliko bolj cenjeno in zato tudi bolje plačano, kot so poletna dela pri nas. Moja druga družina bo letos februarja že tretje leto zapored prišla v Slovenijo na obisk, kar je še dodaten dokaz, da se naše vezi vse do danes niso pretrgale. Komaj čakam, da jih spet vidim.
Kot zaključek bi rada vsem bralcem svetovala, da se odpravite v svet, če le imate to priložnost, saj vam bo to v življenju prineslo veliko več kot si lahko mislite.