Avtor: Monika Šek

Fakulteta: Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede

Kraj: Zadar, Hrvaška

Izkušnja: Erasmus + študij, Erasmus + strokovno usposabljanje

Obdobje: 2. 3. 2015 – 10. 7. 2015  (študij)  in  5. 4. 2018 – 30. 9. 2018 (praksa)

Leta 2015 sem se odpravila na poletni semester študija »turizem in komunikacijske znanosti« na Sveučilište v Zadar. Moja smer študija je bila Varnost hrane a, ker sem opravila vse izpite sem v študiju turizma videla ogromno priliko, da razširim svoj spekter znanja in izkušenj.

Ko sem se soočila z izpolnjevanjem dokumentacije, se mi je vse zdelo neskončno komplicirano, da ne omenjam, da sem v mislih imela tudi dejstvo, da bom kmalu stara 30 in grem na študijsko izmenjavo. Ampak nikoli prej nisem bila bolj prepričana v nekaj kot tokrat. In kmalu sem se prepričala, da sem sprejela najboljšo možno odločitev.

Kljub napornemu iskanju stanovanja, saj je Zadar turistično mesto, sem doživela čudovitih nekaj mesecev, v katerih sem pridobila toliko novega znanja, predvsem pa spoznala čudovite prijatelje in ustvarila nova poznanstva, za katera sem bila sigurna, da mi bodo nekoč koristila. V nekem trenutku se mi je zdelo, da govorim že kar najmanj štiri jezike hkrati. Profesorji na fakulteti so bili zelo prijazni in pripravljeni pomagati. Da ne omenjam, da sem živela v najlepšem mestu na svetu, kjer so sončni zahodi magični. Že takrat sem imela željo, da bi tam ostala in se zaposlila, vendar je življenje ubralo svojo pot in vrnila sem se domov. Ampak ostala je želja, da izpolnim še nekaj, za kar leta 2015 nisem bila dovolj vztrajna. Ko sem julija 2017 bila v Zadru na obisku pri bivši sostanovalki in prijateljici sem se odločila, da je čas, da uresničim to, kar si želim, pa četudi bom morala angažirati pol mesta, da mi prisluhne. Odpravila sem se na Zavod za javno zdravstvo Zadar, kjer sem želela opravljati strokovno prakso Erasmus. Da, da, po več kot dveh letih sem se znova prikazala na njihovih vratih in poiskala šefa oddelka. Z Erasmus izmenjavo niso bili seznanjeni, nihče še ni bil pri njih s tako idejo, zato sem začela na začetku in jim razložila kaj to sploh je. In po nekaj tednih je sledilo presenečenje: šef me je poklical in sporočil, da so dovolili, da pridem. Sedaj se bo verjetno zdelo čudno in smešno, ampak telefon mi je skoraj padel v juho, jaz pa sem začela jokati od sreče in klicati mamo. Mogoče se sprašujete zakaj tolikšna sreča? Prvo, kot sanitarni inženirki in študentki Varne hrane je delo na Zavodu za javno zdravstvo v tujini pomenilo ogromno izkušnjo, ki mi bo prinesla koristi v prihodnosti. Drugič, vračala sem v Zadar, kjer je moje srce bilo z nekim drugačnim ritmom.

Tako sem preživela čudovitih 6 mesecev. Z dokumentacijo tokrat nisem imela večjih dilem, saj sem že imela izkušnje in za prakso je potrebnih manj dokumentov, kot za študij. S stanovanjem pa sem izgubila kar nekaj živcev, saj se je bližala sezona.

Vendar vztrajnost se obrestuje … vedno! Nobena težava ni tako velika, kot izgleda na začetku. Aprila letos sem začela delati na Zavodu za javno zdravstvo, kjer sem dobila ogromno novega znanja. Sprejeli so me kot, da sem njihova nova zaposlena in bila sem del tima. Naučili so me vsega in me vklopili v delovni proces. Tokrat sem spoznavala večinoma domačine. Spomnim se s kakšnim zanimanjem so me spraševali, kako to, da sem prišla k njim, in da ne dobivam nobene plače pri njih, in kako to, da v Zadru nimam nobenih sorodnikov. »Pa si ti res Slovenka?«, so me hecali. »Sem, sem, sem odgovorila, le, da sem po duši dalmatinka (haha).«

Vem, da mi bodo izkušnje iz te prakse nekega dne koristile, da sem zaposlim na željenem delovnem področju. Da ne govorim o tem, da sem dobila nekaj prijateljev za vso življenje. Bila sem trdno odločena, da ostanem v Zadru … spet. In spet sem se vrnila domov, saj se je bližala zima in iz finančnega vidika se mi je zdelo tako pametneje. Ampak življenje vedno pripravlja presenečenje takrat, ko ga ne pričakuješ. Tako verjetno mora biti, da se iz tega naučimo še kaj novega o sebi. Meni Erasmus praksa in Zadar nista dala le znanja in novih delovnih izkušenj, nista mi pokazala le tega, da zmorem tudi tisto, kar se mi je nekoč zdelo nemogoče. Dala sta mi tudi prave prijatelje in ljubezen. Da na koncu koncev se nisem zaljubila le v Zadar. Presenetilo me je tudi dejstvo, da so ljudje zelo pripravljeni pomagati, včasih sem naletela na popolne neznance, ki so bili pripravljeni pomagati pri iskanju službe. Kar se tiče finančnih sredstev, sem poleg dotacije potrebovala še nekaj svojih prihrankov, Zadar je vseeno turistično mesto.

Ne vem kaj vse še nosi življenje. Trenutno lahko povem, da se čez nekaj mesecev vračam v Zadar, kjer bom poiskala službo. Vem, da ne bo enostavno, vem, da bom verjetno spet morala začeti na začetku, ampak, če ni enostavno, še ni nemogoče. Potrebna je le volja, vztrajnost in ščepec magičnosti, ki jo vsi lahko najdemo v sebi.

Čeprav sem Zadar poznala že od prej, sta mi dve študijski izmenjavi obrnili življenje za 360 stopinj. Seveda na bolje. V 34 letih sem se soočila že z mnogimi življenjskimi prigodami. Zelo dobro mi je znano kako je s službami. Spoznala pa sem, da je pomembno, da smo na koncu srečni, karkoli delamo.

Da ne pozabim, moram omeniti, da sem hvaležna Erasmus koordinatorjem na fakulteti, svojemu mentorju in zaposlenim na Univerzi, da so zmeraj bili pripravljeni pomagati in vzpodbujati. To so izkušnje, ki bi jih vsakemu priporočila. Nič ni nemogoče, včasih je le potrebno vztrajati malce dlje. Na koncu se vse obrestuje. Taka stvar človeku da tudi pogum, da se bori za tisto, kar si želi. Nekega dne se študijska leta zaključijo, ampak te izkušnje ostanejo za vso življenje. In ne le izkušnje …