Avtor: Helena Levičnik

Fakulteta: Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede

Kraj: Plovdiv, Bolgarija

Izkušnja: Erasmus izmenjava- Strokovno praktično usposabljanje v tujini

Obdobje: 1.3.2016 – 31.7.2016

3. letnik je bil stresno obdobje mojega življenja. Kljub temu, da sem delala na tem, da obveznosti rešujem sproti, se jih je preveč nakopičilo in sem si vzela absolventa. Nekje med tem stresnim obdobjem sem se vprašala »Če bi lahko počela karkoli, kaj bi počela?« in ugotovila sem, da bi rada poletje, sonce pa da se imam dobro. Vedno sem se dobro zavedala možnosti Erasmus izmenjav, takrat pa sem se zavedala tudi, da bom odprte obveznosti na fakulteti opravila kar kmalu in mi bo ostalo več mesecev časa v absolvetu, za katere nisem vedela kaj bi z njimi. Tako sem se odločila, da grem na Erasmus izmenjavo. Malo sem gledala zemljevid Evrope in sem se odločila za Bolgarijo. Če je tako doli na jugu, že mora imeti vroča poletja, ki jih pogrešam v Mariboru, sem si mislila. Izpolnila sem nekaj papirjev, poslala nekaj e-mailov in konec februarja 2016 sem bila na avtobusu novim izkušnjam naproti. Avtobus je peljal samo do Sofije, moja destinacija je bil Plovdiv. Pred potovanjem sem si po netu brala nasvete kako prepotovati še zadnjih 200 km od 1000 km dolge poti. Na Trip Advisorju je bila ena in edina objava nekega posameznika o postaji za mednarodni in notranji promet pa sem si rekla, če na Trip Advisorju tako piše, potem pa tako tudi mora biti. In res je bilo.

 

 

Šla sem na praktično usposabljanje na Agricultural University Plovdiv, bila sem na katedri za varstvo rastlin. Raziskovalni center za bolezni je imel poskusna polja, kjer sem skrbela za kulturne rastline, sadno drevje in vinsko trto, ocenjevala sem kako se bolezni razvijajo na rastlinah ter delala v laboratoriju. Delo je potekalo pod vodstvom mentorja s katerim sva se odlično razumela. Če je moral službeno obiskati kmete je poleg vzel še mene in svoje študente. Razumel je, da sem v Bolgariji tudi zaradi kulturne izkušnje ter da mi je v interesu, da vidim čim več različnih stvar in to sem cenila pri njemu. Bolgarski študentje so na poskusnem polju izvajali poskuse za svoje diplomske naloge tako, da sem včasih delala skupaj z njimi. Dobro je bilo, da sem vseh 5 mesecev, kolikor je trajala moja izmenjava, delala na istem mestu, saj sem tako lahko spremljala potek dela skozi različne letne čase. Spoznala sem študente iz vseh koncev Evrope. Skupaj smo se družili ob večerih in na zabavah. Skupaj s punco iz Češke sva odšli na nekaj dnevni izlet po Grčiji in Makedoniji kjer sva se imeli super.

 

 

Nekaj dni preden sem odšla v Grčijo sem pred študentskim domom kjer sem živela srečala Berto. Berta je bila tisto, kar je dodalo svojevrstno noto tej izkušnji, tisto dimenzijo, ki je celotno izkušnjo naredila unikatno in neponovljivo, ena dimenzija realnosti Bolgarije. Berta je bila brezdoma psička, ki je imela mladičko, Arabel. Na neki točki sem ju začela hranit in zgodilo se je, da sem skrbela tudi da ima celotna garnitura mačk pred študentskim domom dovolj hrane in sveže vode. Ugotavljala sem kaj se da narediti glede nastale situacije: psičk nisem želela oddati v slabo zavetišče, dobra so bila vsa polna, mačke pa nesterilizirane. Naletela sem na društvo Animal Hope Plovdiv Bolgarija, kateri so bili pripravljeni sterilizirati Berto in mačke, ni pa še bil Arabelin čas za sterilizacijo. Berto se je na sterilizaciji tako lepo obnašala, da so se odločili, da bodo njej in Arabel pomagali najti stalni dom. Vsi psi, ki živijo na cesti niso primerni za posvojitev, nekateri so lahko zelo napadalni, zato je vselej potrebna previdnost. Berta je bila verjetno zapuščen hišni ljubljenček, stara le leto ali dve. En dan sem si na praksi vzela prosto, da sem Danijeli, poklicni lovilki mačk, pomagala loviti mačke za sterilizacijo. Urnik dela na praksi je bil »Kokr pride tk pa je«, saj smo bili vezani predvsem na vremenske razmere, tako da sem si lahko privoščila, da si vzamem en dan prosto. Približno eno leto sta Berta in Arabel živeli v začasnem domu preden sta našli stalnega.

 

Še nekaj utrinkov iz izmenjave:

• Spoznala sem, da če grem konec februarja za 1000 kilometrov južneje, ne pristanem v poletju, kot sem zmotno mislila.
• Imela sem moralnega mačka ker se v Bolgariji vse smeti meče v isto kanto.
• Taksiji so rumene barve in se ga da naročit tudi tako, da mu pomahaš, New York style.
• V prostem času sem pisala diplomo. Prostega časa ni bilo veliko.
• En dan sem bila šefica prvim letnikom ki so imeli terenske vaje na poskusnem polju. Moj najljubši dan.
• Kako veš da bo dež? Vsi kmetje začnejo klicat kak je z njihovimi vzorci za škrlup, če je treba kaj špricat.
• Tekom izmenjave v Bolgariji se je ponudila možnost izmenjave v Bosni ali Srbiji.
• V Bolgarijo sem prispela z vsemi dokumenti zloženimi v mapicah. V Sarajevo sem prispela s kulico iz referata s katero sem podpisovala papirje, da sem diplomirala in naslednji dan po diplomiranju sem pričela magistersko študijsko izmenjavo v Bosni. Ampak to je že druga zgodba…

Pogovorna angleščina se mi je izboljšala, pridobila sem na strokovnem in osebnem področju. Povsem drugače je živeti neko daljše obdobje v drugi državi kot pa biti turist. Vsaka država deluje na nekakšen drugačen način od Slovenije, ni rečeno, da boljši, ni rečeno da slabši, pa vseeno delujejo. To je tista kulturna dimenzija izmenjav in potovanj, ki da širše obzorje.